Ali zmorem biti ženska ?!

Danes je moderno postati ženska, v ženski energiji in da moški zopet postanejo moški. Hnja, veliko se piše o tem. Večina časa mi je bilo dano, da sem v moški energiji, a sem tudi sama imela potrebo po "biti ženska". Skoraj leto, malo več, ja...biti ženska. Klicale so me ženske skupine, da začutim to kar sem in obuditi v sebi oni del, ki ga nisem mogoče še spoznala. Predvsem se izraziti kot ženska, čutiti, biti ranljiva, biti žena, mati, zopet otrok, vse podoživeti kot ženska, dovoliti si v sebe in se prepustiti tej milini, s katero me je obdarila narava, mi dala v tem življenju žensko vlogo, ki niti ne vem več, kaj bi to blo,... bla bla bla, po definicijah new age ženska...ohhhh...jaz pravim temu ’’multipraktik, ki si na vsake tolko cajta vzame frej, odklop, se malo odpre, izpove, odpleše, zmantra, zatantra in svet zato postane lepši, bolj ženski?!’’

Vedno me nekaj potegne ven iz skupin, moja pot, pot ki je drugačna, ki ne vem katera je, a hodim….in se tako prepuščam sebi, da delujem zgolj iz srca. Letos sem zapustila "družino", vlogo nadomestne mame, vlogo gospodinje in preprosto se le prepustila temu, kar sem potrebovala. Potrebovala sem iskreno ljubezen do sebe. To, ki jo iščem celo življenje, to, ki je nikjer od zunaj in nikogar ne dobim. Ljubezen, ki je zdaj tako popularna, ki se jo živi, a ne vem kje je pri drugih, kaj to za druge pomeni v delovanju, ne prepoznam je v zunanjem svetu, razen teh nekaj mojih tesnih prijateljev, ki so. A prepoznala sem jo v sebi. Najprej skozi zemljo, drevesa, jaaa narava, zrak, vodaaaaa, o čistost vode. To, to me je najprej povezalo k sebi, da sem razumela, da so najbolj osnovna dojemanja vsega, najprej kdo si v tem svetu s temi elementi, iz katere se prepoznavam in čutim z njimi.

Potem pa ljudje, hja, ljudje, kako se obnašati, da jaz ostanem jaz ženska in da lahko sem v tem delovanju dojemanja ljubezni vsega. Dovolila sem si vsakemu izraziti tisto, kar je prišlo ob čutenju, da je, tisto, kar je vsak pozabil v sebi, da je, tisto, ki nosi vsak v sebi, tisto malo, a skrito, tisto, ki nosim tudi sama, ki je meni tako lepo mi povedati, a kako to drugi sliši. A joj meni. Tu se vse spremeni.

Kako v bistvu težko nekomu povedati pomen mojih besed. Zgolj da si nekoga opazil zaradi nečesa, ga pohvalail. Waaaa, to je lepota v znanosti. Vsak, ki je opažen, se zbudi, obudi, občuti, kar ne ve kaj točno občuti ob pohvali, pozornosti, in ustvari se iz nerazumevanja nečesa, kar ima um na lagerju, da razume, pretvori, razmišlja, združuje nove občutke, aha, dogaja se mi, kaj je to, waaaa, zaljubljen sem. Kako lepo, kako naivno in nedolžno hkrati meni res lepo. Tudi sama sem navdušena. Naj se zbudi, naj se obudi proces, naj bo domišljija, naj bojo nova čutenja, naj bo, juhuuuuu lepo, dokler, dokler, jebemti dokler se vsak ne spotakne in želi to okusiti, otipati na povsem "normalen" človeški poskus,... sebičnega, posesivnega odnosa, potrebe, ko samo bi, ker če se pa to čuti, je treba pa takoj ku.ca ven dat in akcija….ooohhhhh. Kje je zdaj ta ženska energija in esenca lepote ženske, ki bo to sprejela, se predala za božji fuk kar tako usput, iz moške potebe, iz kje res pravzaprav, aha, ker se je pa v moškem zdaj nekaj zganilo, se izrazil, zdaj pa ja?!… Kje je že tu ta ženska, ki je bila?! So vsa ta občutja, ki so tako hitro minljiva, tiste besede, ki so bila spoznavanja in ‘’zanimanje’’, kam je šla vsa ta pozornost... in kam prideš po nekem času v odnosu, ko se ne vprašaš niti ‘’kako se počutiš, potrebuješ pogovor, potrebuješ pozornost, potrebuješ mir, kaj si želiš dragi/draga?’’.

Bila sem v odnosih, kjer sem odigrala moško in zdaj nazadnje še žensko vlogo, a biti ženska, ki jo vsi tako kličejo k sebi...ranljiva, nežna, sočutna, seksapilna, vse sem izkusila,...le kako ostati v tej vlogi, ….ko te opazijo, dvorijo, osvajajo, pišejo, nedlagujejo, čakajo, prosijo, najdejo drugo pot k tebi, nov izgovor, a nihče, prav res nihče, te ne vpraša niti ‘’kako si, se počutiš uredu, bi ti prijala, pomenila trenutna moja bližina, ti ugajam, kako ti lahko izpopolnim dan, si danes kaj opazila na meni, se še spomniš zakaj me imaš rada, še veš zakaj si ob meni?’’ Četudi zaradi lepih las ali debelga trebuha, ...ženska ve zakaj se smuka okoli moškega, a zaradi česa se nekdo smuka okoli nje, kot zaradi besede ‘’rad te imam, a ne vem zakaj, nekaj posebnega si’’,….moški?! Ma dejte no...imamo res tako mali besedni zaklad, da ne zmorete povedati, zakaj in kaj je tisto, zaradi česa si v bližini z žensko ali pač kontra...res potreba po ugajanju in naklonjenosti do partnerja nima več vrednote?!

Jaz za vsakega posebej vem, moški ali ženska, kaj mi je všeč na njej/njemu, znam povedati iskreno iz srca, povedati zato, da je človek vrednost v moji prisotnosti, zato da ve, da ga cenim, spoštujem, da me navdihuje, uči, vodi,...v bistvu ja, to je res težko. HNJA. Kajti, ko sem sama v tej ženski energiji začela to izražati, se je pojavil problem. Ljudje tega niso vajeni slišati. Zato se jim zdi, da jim dajem večjo vrednost, pozornost, mogoče osvajam, mogoče ne vem kaj,... to je stvar posameznika, do kod mu in ji seže domišljija, vendar ta domišljija je zadušljiva. Ruši moj prostor ženske energije, saj sem vedno bolj ujeta, utesnjena in zgolj le še čutim umik, ’’run away’’, če želim preživeti. In ko ugotoviš, da postajajo vsi zaljubljeni zaradi nečesa, ker še sami ne vedo, se izgublja ravnovesje spoštovanja in odnosa, ma nad vsem, saj vse vodi le v domišljijska pričakovanja, bolečino in propad odnosa.

Jaz kot ženska tako izgubjam zaupanje vase, saj se vse okoli mene slini kot pes, ki čaka kost. Tu v tem moškem svetu ni prostora za žensko energijo, ki si jo ženske želijo obuditi. Torej jaz ne morem biti jaz. Jaz ne morem govoriti zgolj le resnice, ne smem se izraziti, ne smem ničesar. Ženska sem lahko samo s seboj in ženskih krogih? Čemu vse to pisanje. Nekdo mi je rekel ’’bodi samo to, kar si, bodi ti, ti’’, a ne zmorem. Kot ženska ljubim, ljubim globoko, cenim in hvaležna sem vsemu kar je okoli mene in se temu primerno izrazim, a ne smem se več izraziti ljudem, ker enostavno ne razumejo jezik srca, jezik iskrenosti, jezik resnice, jezik kdo smo, saj sem v večini očeh še vedno zgolj ženska z joški, povprečne postave in zadnje čase z utrujenimi očmi, ker sem zrla v moški svet.

Moja zgodba ni samo moja, v moji zgodbi se lahko vsak prepozna, čuti po svoje, najde svojo rano, najde nekaj, kar ga lahko osvobodi, tako kot mene osvobaja, da “svoje” vržem ven, četudi v javnost in kar je, je, tako vsaj spustim.

V tej izpovedi, ki je, je bila namenjena meni in v nadaljevanju paru,ki smo doživeli popoln ljubezenski polom. Naj omenim na kratko, od kod zdaj moje razočaranje in vse kar je prišlo skozi natipkano. Daleč sem odpotovala na neko poroko, na drug kontinent v bistvu, kjer sem imela končno spoznati par, ki sta me prosila, da jima bom priča. Veselila sem se tega in bila zanju vsak trenutek, ki je bil, da določita datum in... Zaobljuba naj bi bila zadnji dan pred odhodom domov, a se kar nič ni zgodilo. Nisem povsem razumela. To je njuno in uživala naprej v popolnoma vsakem trenutku, da sem nekje drugje, da sem tako svobodna v sebi, da sem lahko kar sem in da sijem v vsej svoji biti, ljubezni, vse okoli mene skozi moje oči le ljubezen do vsega, čarobno, božansko.

Zanju sem bila prisotna kolikor sta me potrebovala (priznam, da kar veliko), veliko pogovorov, veliko vsega....Pot domov me je popolnoma izčrpala, a bolj me je dobesedno fukn.lo ven iz celotnega vsega ker, ko mi je fant pisal, kako sem preživela pot, mi je hkrati zaupal, da čuti do mene ljubezen.

Okamenela sem, se začela tresti, jokala, kričala v sebi, nisem vedela ali bi se ubila ali kaj naj naredim, želela sem si umreti, želela sem si sleči kožo, izpuliti lase, gabila sem se sama sebi, grozno mi je bilo, tako grozno, da nisem vedela ali bom zmogla. Samo sedela sem in jokala. Jokala do jutra, jokala in samo jokala. Kaj zdaj. OK. Tu je zame nekaj, kar je zame. Kakšno sporočilo ima tu ta zgodba. Trenutno se nahajam v neznosni bolečini, ki mi je znana, bolečini, ki je nekje skrita, a ne vidim slike. OK, samo diham in se ne spuščam več v občutke. Pustim, da se umirim in zadiham globje k bistvu. In tako se je pojavila zgodba, katero sem občutila. Niti nisem vedela, zakaj se je zgornji del zgodbe v meni obudil, a izgleda, da je bila odskočna deska k bistvu.

Ta zgodba, ki je bila globoko zakopana v nekih prepičanjih, ki sem jih imela nezavedno, da si ne zaslužim ljubezni, ne zaslužim sreče, da ne smem biti ženska in biti to kar sem, a se je začelo vse nekako sproščati. Ok, tokrat pustim sebe zmanipulirati, tako zmesti, da um nič ne vidi več in se le prepustim, kar pride ven kot natipkano. Tu je veliko več, a izgleda noče ven.

V nemoči mi je postajalo vseeno, četudi bi umrla tisti trenutek. Odspala sem malo, a že služba tu. A joj, kako bom to zmogla, pa sem šefici kar povedala, kaj se je zgodilo, se zopet zrušila, in potem se je začelo kar dogajati, začeli so se pojavljati dogodki preteklosti, povezava vseh fantov, odnosov, vez, do zadnjega pisanja z osebo, ki mi je izredno pri srcu. Povezujem dogodke, povezujem sporočila. Dobesedno puf puf puf, kot sestavljenje puzzel.

Ojoj, neeeee. Torej zgodba se je ponovila, vendar v drugačni obliki in samo na meni je, kaj bom naredila. Komu odpisati, komu odgovoriti. Zopet sem v trikotniku. Izbrala sem SEBE. In v trenutku ko sem izbrala sebe, se je pojavila celotna slika bistva. Imela sem priložnost ZASE, da nekaj popravim, kar v preteklosti nisem znala, nisem zmogla. Bila sem naivna, bila sem nevedna, bila sem nemočna v zgodbi, ki je bila in se postavila na napačno stran. Postavila sem se na stran moškega zavoljo otrok in s tem dejanjem izdala meni drago žensko. Iz te zgodbe se je sfižilo vse na glavo, da nihče ni vedel kdo kaj in zakaj, a takrat nisem zmogla biti na njeni strani jeze, želje po uničenju družine, ki mi je pomenila vse, in njenega moškega, ki ji je bilo vseeno četudi potone z otroki, nisem zmogla, a tokrat...nisem zdržala niti sekunde več, da se ne bi preko zooma soočila s to punco in ji povedala resnico.

Ona je čutila nekako, a ni vedela. Tako kot sem bila sama zrušena, drugič v zgodbi nekega trikotnika, mi je bilo vseeno ali me zasovraži. Želela bi jo objeti in jokati z njo, prevzeti njeno bolečino. Dala sem ji priložnost, da se izrazi kar želi, da pade ven, tako kot je meni padalo v glavi....a je samo jokala in ni vedela. Ko mi je povedala, da če želim, se lahko vrnem in sem z njim, me je skoraj kap. Zopet sem kričala v sebi in jokala z njo, da me ne briga on v nobenem pogledu, saj sem bila tam zaradi njinu in da nosim svojo ljubezen v srcu. Zahvalila se mi je in skozi pogovor vse bolj ugotavljali, kaj se je dejansko res zgodilo. Vsakemu je nekaj prineslo. Resnico. Resnico znotraj vseh vpletenih. Meni, njej, njemu in mogoče komu izmed vas, ki ste se mogoče kdaj počutili izigrani, razočarani, prevarani... Sebi sem končno dovolila, da se je nezavedna bolečina iz preteklosti izrazila, jo sprejela in se prosila odpuščanja, ker sem si sodila za nekaj, kar niti ni bilo moje.

Bila sem v bolečini in čeprav je v meni vse kričalo, se zasovražila a hkrati objemala, da je vse uredu, dojela, da to sporočilo NE nosi trpljenja, ampak namen, da imam novo priložnost, nauk,.......imela sem priložnost povedati zdaj, povedati takoj, narediti kar naj bi bilo prav in delovati povsem iskreno in sebi očisititi bremena. Zdaj razumem, zakaj pravijo "Dokler ne rešiš problema, se ti vedno vrača v drugi obliki, da ga razrešiš."

Hvala življenju žal za tako težke lekcije, a tu so zato, da se resnično iz njih učimo biti »boljša verzija sebe«, priti k sebi na jasno. Biti svoboden v čutenju, biti svoboden z umom in mu dovoliti, da deluje kot pače že, a hkrati ne biti ujetnik čustev, da jih razumemo zakaj so in da jih ne tišimo v sebi, saj drugače vse vodi v bolečino in rušenje »tistega najlepšega znotraj nas, ki je«.

Znotraj nas je resnično nekaj, kar je »božansko«, a hkrati nositi bremena, oboje ne gre.

Si dovoliti sprejemanja in zavedanja »jaz SEM« , zdraviti in dovoliti umu, da kreira nova občutja in izkušnje.

Rada sem JAZ, v kakršni koli obliki, samo da »SEM« in hvala tej "luni", ki mi je dala pogum, da sem zmogla o tem pisati.