Kako ubiti psa?

Ja, prav berete. Bilo je full let nazaj, ko sem rekla "Da", a kaj kmalu so padale maske in kaj kmalu tudi ugotovila, da je zakon v bistvu cel polom.

Potrebovala sem nekoga ob sebi, ob katerem se bom res počutila varno, ki bo karakterno močen, tapravga desca sem rabla, tazga, ki bi za mojo varnost tud pištolo ven potegnu. In tak se je pojavil ob mojem najbolj sesutem srcu, ko me je zapustil nekdo, ki ni bil samo fant, bil je nekdo že od 7. razreda dalje, bil je oni fant, ki mi je vedno prebudil ljubezen in strast, nekaj na meji norosti, a sem vedno zmrznila. Pa je prišel, pa šel, prišel, pa šel in zopet je odšel. Ne samo on, še doma smo mel neko res hudo »štalo« in sem res potrebovala nekoga ob sebi, ki bo on meni steber in da obrnem list smislu življenja, kot ga živijo vsi. In tako se je pojavil "dorasel človek moškega spola". Moški, ki sem ga sicer poznala že od prej, a bil je edini, ki sem mu zaupala sebe in svoje življenje. On, s katerim sem že imela eno prometno nesrečo, a preživela. On, ki me je vozil na motorju 280 in preživela,... On, ki je bil znan »norec«, ja, njega sem izbrala. Bil je zaupanja vreden in verjamem, da je še danes na poseben način v dobrem smislu »ubrisan«.

V bistvu, ko sem se vsak dan vozila na šiht 110 km od doma, je bil to na začetku izziv, užitek, saj sva kupila nov avto zame (bolj varnega recmo), kasneje pa sem ugotovila, da je to edini čas, torej 2 uri na dan za čas vožnje, sem imela edini čas, ki je bil zgolj le moj čas. Bila sem lahko sama in počivala med vožnjo. Nora služba, kjer so se vsi skoz samo drli in nezadovoljen moški, ki mu res ni bilo nič prav. Začela sva renovirati kopalnico v drugi bajti, kjer naj bi potem živela. Kar usput mi je psa kupil, češ »Ko mene ne boš imela več rada, boš prišla domov zaradi njega« in še danes je tako. To je mel prav.

Torej v Ljubljano na šiht, po šihtu po psa in delat na drugo lokacijo, večerja, spat, jutro,...skoraj eno leto tak z veliko pogovorov,  res iskreno in veliko sva se pogovarjala, ko jaz nisem imela pojma več, kaj mi če povedat, a nekako me je želel prepričat, da ga nimam rada in ker sem postajala vedno bolj zmedena, sem si želela le še umreti. Tako vseeno mi je bilo, tako vseeno, a me ta moški ljubi al ne, razume al ne. Pomislila sem tudi, če sem mogoče lezbijka al kaj, skratka vse debate sva obrnila,... Želel me je izpustiti, pa me je zaklenil v stanovanje, pa mi je dovolil spakirat, da oddidem, že vse spakirala, pa me je zopet zaklenil notri. Z eno roko me je dvignil in držal nad balkonom, da mu že enkrat povem, kaj mi je,... in tako dobila resnično samo eno željo. Željo, da umrem. Bilo mi je tako vseeno. Spravil me je na rob vsega, celo tulila sem vanj, jaz, ki nikoli nisem.

Moje stanovanje se bo že prodalo, da bo za pogreb. Mami bo že kako prebolela, drugi bojo že pozabili...vseeno mi je bilo. Premišljevala sem, kako. Hmmm, solkanski most je idealen, moja Soča, mmmm, idealno. In gledam psa. To mojo kepo malo, bunka moja, ki sem mu obljubila, da ga bom čuvala do smrti. Jaz, ki ne obljubljam, sem mu obljubila. No, pa saj bova skup umrla, pa bo mir. Tega psa definitivno ne pustim njemu. Raje umrem 2 x, če je treba, pes gre z menoj, a kako ubiti psa. Tam na mostu jaz lahko čez splezam, ma kako naj njega zvlečem na svojo stran in da skup padeva in čao. In če slučajno nekdo od naju preživi, kako bova en brez druzga, kako naj vem, da bo umrl z menoj. Ne, to ni coll, ne bo šlo. Kako naj ubijem svojega psa? O moj Bog, moram res? Jaz te živali ne morem ubiti, saj je del mene, moj pes. Ubiti? Kam sem pristala?! Zakaj mi ga je že kupil? In tako so minevali dnevi. Jaz in moj kuža, nesrečen moški in nora služba.

Sodelavka mi v službi začne razlagati o angelih. Gledam jo tja čez mizo, če je »gladka«, čeprav sem si jih želela ob sebi. Nekako sem vedno imela občutek, da nekdo je skoz ob meni, da nisem sama, a nikoli pomislila na angele. Edino moj oči me čuva, kdo pa drug.

Pripoveduje mi o peresu. Če ga boš kje videla, zagledala...to je znak. Ok, ok, bom pozorna. Grem v videoteko vrnit kasete in na ploščadi en čist hud razčefuk golobjega perja. Gledam bukavo, kje je golob. Ni ga, a perja full. A to je znak? No, tovrstnega sporočila ne potrebujem, da tu živali umirajo zame, da bom jaz videla perje. Kje je golob, a perja full, še danes mi ni jasno. Pozabim vse skupaj.

Kuham. Okno odprto na V. Pogledam ven, perešček, bel perešček. Eno samo malo večje perje. Oooo, a zame? Ja, ja, »bučke«.... in tisto perje leti direktno skozi tisto odprtino V okna, mimo zavese in pred noge. Okamenim in gledam ono perje. Poberem, pogledam levo in desno in izrečem prvič »ničemur« HVALA. Povem v službi in itak....«A sem ti rekla, angeli te čuvajo«.

Jutro, ko prvič nisem spila kave, kar šla sem. Normalno vozim kot vedno in kar na enkrat PUF....ČRNINA...za nekaj sekund nisem videla ničesar, le obris ČRNE SENCE, ki mi je odvzela pogled, nič nisem videla. Ker nisem vedela kje vozim, sem volan malo obrnila, da se izognem temu, kar sicer nisem vedela čemu in se je samo začelo...POK POK POK...MALO POK TU, MALO POK TAM...BAM BAM....o joj, kako me premetava. Vse je temno, a v zavedanju, da imam nesrečo. Ničesar več v tisti sekundi nisem storila kot se le prepustila usodi, ki ji sledi.

V glavo mi prbije airbag... Zopet se zavem, živa sem, ne mrtva, avto stoji. O joj, jaz sem na avtocesti. Kje pa sploh sem? Pogledam levo, desno...o šit. A ga lahka vžgem? Probam, jeaa, pa kaj še. Avto je na sredi ceste in levo prihaja avto, ki mi blenda in trobi. O joj, kot v filmu. Tole zna bit šele šit situacija, če se pri priči ne spokam ven,... kot v filmih in kar bo, bo. Šibam nekaj metrov stran in avto mimo. KWA THE F+CK JE BLO PA TO!!!! Mene bo desc ubil. In zakaj nisem umrla zdaj, ko bi lahko. Da me bo on!! Ziher bo reku, da sem to naredila nalašč. Kaj naj naredim. Telefon je v avtu. Vsi, ki peljejo nekako mimo, trobijo, besnijo ko nori. Ne morem odpreti vrat. Avto je čist sesut. O joj.

Nekako pridem do telefona. Najprej služba, da nekdo drug firmo odklene. Brez problema vse obrazložim in da sem živa. Zdej pa ne vem al poklicat desca al policijo. Kličem jaz gasilce!!!, itak nisem vedla kaj tipkam, važno da sem nekomu javila , da je avto na sred avtoceste.

Desc: «Sem vedu, da se bo to enkrat zgodl, sem vedu«. Policaj mi teži. Ni me spustu 2 uri nikamor, ker ni znal navesti vzroka nesreče. Bolj, ko mu razlagam o črnini, on meni, a je bil ptič, a je bil divji prasec, srna mogoče,... joj, če ne vem kaj je bilo.

"Gospa, vi ste v šoku. Ziher ste telefon šarila al pa radio štelala." Na koncu sem mu rekla »Ma napiš kar češ, zdej me bo itak desc ubil, je tko brez veze, kaj kaj...neki napiš«. Res je bil tečen.

Avtovleka me pripelje do mojega, on pa naprej na slikanje na urgenco, če sem ok. Bp, jaz OK brez praske. Nič mi ni težil, a naslednji dan je le izjavil »To je bilo nalašč, a ne«...v moji glavi je ostalo le še, kako naj zdaj šele pridem do Ljubljane in kam s tem psom za božjo voljo, kam ga naj dam. Vse je šlo u k.’.ac.

Po enem tednu se spokam v Ljubljano, k me je prišel sodelavec iskat, pes pa,...celih 14 dni ga je imel mož, a kaj kmalu sem dobila klic, naj ga pridem iskat, ker on nima časa zanjga. Yes, moja namera je bila tako močna, da se mi je uresničila. Takoj ponjga, samo da mi ga je dal. Ostati je smel pri žlahti.

Tako se je v enem mesecu zaključil moj "Da", ker se nisem mogla več vozit domov k njemu. V Ljubljani sem imela 1 mesec terapije, bolniško in zato ostala pri mami. A ko sem prišla v službo, so mi !končno! dali odpoved, da grem lahko živeti v miru "v svoje gnezdo tam daleč", a ker niso poznali ozadja,... Bila sem le tiho in bila presrečna, da sem se končno znebila vsega sranja, ki ga je bilo nemogoče živeti. Obojega je bilo PUF, konec. Služba, v kateri sem nezadovoljno vztrajala 11 let in moj "Da", ki ga je prekinila nesreča.

En mesec sem ležala in poslušala odmeve v glavi. Glas mojega in glas šefice. Tega kar na enkrat ni bilo več. Vsakič, ko sem se zavedala, da je za mano neki, za kar sem želela umreti in iz obupa ubiti še nedolžno bitje, mojega psa...hvala črna senca, hvala kar koli si bila, si, samo hvala. Takrat sem prvič resnično občutila, kaj pomeni biti hvaležen, da hvaležnost čutim, kako je prisotno to v meni, ki me milostno nežni.

Od tistega trenutka sem vedela, da je življenje več kot zgolj to kar živimo. In tako sem odprla vrata sebi, začela gledati, začela poslušati in začela čutiti, kaj je tisto znotraj mene, ki je vedno ob meni prisotno zgolj le mirno in nežno, brez vpletanja. Je vedno z menoj. Bilo mi je v bistvu vseeno, samo da je z menoj.

"Prstan še imam, ga prodam, ko bo kuža nehal paziti name", je bila namera, edini zakonski vir, s katerim sem želela poravnati stroške ob smrti kužka.

Glede na pasmo, svaka mu čast, 13 debelih let, 2 mesca mu je zmanjkalo do 14-ke, ti moje vse. 

... in prstana nisem prodala. Je del obeh, del mojga kužka, vedno z menoj.