KDO SEM in zakaj pišem

Preden je bil ustvarjen blog, bi po družbenih normah in pravilih morala najprej opredeliti sebe kot kdo sem, kaj sem študirala, se nekako predstaviti in kaj želim s pisanjem doseči. Tako nekako kot v knjigah, kjer pisatelj želi predstaviti njegov namen pisanja v uvodu in potem piše do zaključka.

No, pri meni ni bilo tako. Priznam vam, če bi morala začeti pisati na tovrsten način, potem jaz pisala ne bi nikoli. In ta trenutek, ko se MORAM opredeliti s tem, kar zdaj pišem, mi je prisila, da nekaj moram in iščem vsak približek nečesa sebe, kaj vam napisati. Zakaj?

Ker pisanje v začetku ni imelo Namena, razen za svoj osebni proces, da se osvobodim preteklosti v celoti na način, da “Spregovorim”.

Nekako je vedno Nekdo od vas moj triger-sprožilec, ko se v meni nekaj obudi, spomni, vidim, slišim, občutim in ker vam ne želim vsiljevati svojih izkušenj, pogledov in prepričanj, se je pojavil ta prostor za pisanje kot edino izhodišče zase in da lahko s svojo zgodbo nudim paleto priložnosti in izbire poti tudi nekomu, ki svoje zgodbe mogoče ne more povedati in najde svoj vir izpovedi. Tako sem jaz našla svojega zase in hkrati da se lahko približujem vam, povsem neosebno, nevsiljivo in vedno z možnostjo, da skozi zgodbo pri sebi opazuješ Nekaj, kar se dogaja v tebi.

Ljudje veliko skrivamo zaradi krivde, sramu, preteklost je zamolčana, skrita, a vedno počiva znotraj nas, ker je ne znamo izraziti, ker to kukr’češ ni za v javnost ali da ne osramotimo družine, prijateljev; so odmaknjene teme zaradi nezmožnosti sodelovanja, nemoči vpletenih,… in to so zgodbe, ki niso samo moje. Zgodbe so povsod in nekatere tematike kot nesreče, travme ipd. ljudi straši, da se kaj takega ne bi dogajalo ali njim osebno ali njihovim najdražjim, ampak se. Človek se včasih znajde dejansko v neki situaciji, kjer ne zna odreagirati, ne zna pomagati, preprosto ne ve, zmrzne,...

Posledično se bralcu "nekaj" ob branju aktivira, ustvarja bolečinsko jedro, kritika, obsojanje, žalost ali kaj drugega, ki vodi v vse globje umske predstave, zablode in kasneje k potrebi vmešavanja ali potreba po nekakšni pomoči,… VSE se zgodi zato, da se ozreš  vase in pogledaš zakaj je "tisto" sprožilo "to" v meni. To ni v navadi početi, ker nas niso naučili opazovati misli, občutkov in čustev. Reagiramo povsem nezavedno in kasneje zasnujemo svoja mnenja, prepričanja, občutja drugim-na vzven, namesto da bi pogledali vase.

Vedeti morate, da za vsako mojo zgodbo, tiste, ki so bile pisane z vidika “podoživljanja travm” v rubriki Zgodbe iz spomina, stoji za menoj profesionalna in strokovna psihiatriačna ocena, ki pa je, da živim povsem po normah in družbi spejemljivo zdravo, skrbno in ljubeče. Sem pač nekdo, ki ga travma ni potegnila v travmatične sheme možnih motenj in bolezni. Mnenja mojih terapevtov so bila spodbudna in motivirana za moja dojemanja, delovanja in prevzemanju novih odgovornosti.

Res je, da sem v začetku odklonila prvo zdravljenje na njihov način, saj pričakovanih vedenj, ki jih povzroči travma, nisem čutila in zato prišla navzkriž sistemu njihovega zdravljenja. Sebe sem postavila najprej na prvo mesto, da stojim za svojimi besedami in stanji ter zato zdravljenje na njihov način odklonila in izrazila željo za drugo mnenje, predvsem se pa nisem spuščala in ne ukvarjala o njihovih teoretičnih prepričanjih in pričakovanih posledicah. Po domače “kar so oni pričakovali da bo, tega ni bilo”.

Če se sami nahajate v določenih osebnostnih psiholoških shem motenj ali bolezni se seveda temu odgovorno odzovite in zdravite, potem pa, kamor vas odpihne.

Da sem sploh lahko začela pisati, sem se zavestno pripravila do dobrega in varnega občutka, kjer sem se s spomini spuščala nazaj v dogodke, ki so mi predstavljali bolečino in zato nosila dolga leta rane, ki so se zdele, da jim nikoli ne bo konec. Verjetno tega ne bi zmogla, če dejansko ne bi čutila, da je to zdaj v meni pozdravljeno. To verjemaš in veš šele takrat, ko za celim "šitom" v sebi ne gojiš več čustev do tega in ravno to je skozi čas postalo namen mojega pisanja “kako preseči in najti zdravo harmonijo v delovanju svojih misli, čustev in občutkov” in tako tudi živeti.

To dojeti in zmožnost prepoznati, ko se vedno vklaplja vprašanje: “Kdo sem jaz?", si sledijo še podvprašanja kot “Kaj si želim, kako res delujem, kaj je moje poslanstvo, kako se vidim in obravnavam, kaj me opredeljuje?”,…in moje ZAVEDANJE, ko sem samo čutila znotraj sebe nekaj kot varnost, vedela, da je vedno nekaj prisotnega v meni, ki je povsem “mirno in ljubeče” in da je onkraj vsega tega življenja nekaj več kot živimo; in kljub temu, ko se spoznaš, se pojavi v ozadju zopet vprašanje: “Kako se udejanjiti v nečemu, za kar naj bi prišel uživat to življenje?

Ker sem želela sebe razumeti v popolnosti, sem začela raziskovati duhovno plat človeka, delovanje psihe, zakaj, kako deluje in videla priložnost, da je edini korak za realno prepoznavo tega, da raziščem svoj duhovni svet in se začela vključevati v duhovne skupine, skupnosti, pač “neki neki” in sestavljala odgovore. Danes štejem, da je za menoj desetletje in več življenja v "duhovnih vodah", tudi individualne obravnave in hkrati prebrala še morja vsa možna gradiva, ki jih ni konca. Med drugim je tu še povezovanje z dušnim svetom, kako deluje svet onkraj naše dimenzije, hipnoze, svetlobni jezik, kanaliziranje in ko sem želela še globje v svoje uvide in sporočila, sem se prepustila tudi k izkušnji duhovnih medicin.

Danes temu pravim osebno in duševno izobraževanje, potovanje v globino sebe, raziskovanje življenja tu zdaj in v druge dimenzije. Zgodbe so v rubriki Skozi čuječnost.

V vsaki zgodbi, ki je opisana, je nekakšen zaključek, ki ga ne vsiljujem z nekimi zaključnimi floskulami. To so resnična moja stanja skozi čuječa spoznanja, moja pot, kako iz bolečinskih jedr obuditi ljubezen v najbolj trpečih stanjih.

Tu nudim priložnost UVIDA, da znotraj sebe prepoznaš tisto, kar izzove neke občutke, misli in kako vse to lahko opazuješ skozi čuječnost. Kaj je tisto, ki se je odzvalo v neko čutenje, da je mogoče tisto prisotno tudi v tebi, ki boli ali osrečuje; ko na primer pozabiš nase in se pozabi čutiti Sebe; ko ne veš, kako se počutiš, pozabiš kaj je sreča, strast življenja, se v tebi nabira nekaj nejasnega, je že/še kaj potlačenega, pozabljeno, prekrito, kje je prisoten strah, sram, občutek krivde in še vedno ne veš, kako bi v tovrstnih danih trenutkih sploh odreagiral, spregovoril, se udejanjil,…ali pač zgolj, da se prebudiš v spoznanju, da v sebi nosiš nekaj, kar je najmočnejše aktivacijsko zdravilo, ljubezen.

Nudim vam le realen del sebe, brez pretvarjenja, brez laži, brez maske, zgolj samo jaz in moja zgodba. Tako jaz, kot vsi vi lahko živimo povsem mirno in ljubeče, tako kot si vsi želimo, kljub temu, da nam zunanji svet vedno meče polena pod nogami, s katerimi imamo res priložnosti, da se naučimo SOOČITI S SAMIM SEBOJ v vseh danih situacijah in se ne prepuščamo iluziji, namišljenemu svetu uma in čustev, ko že skoraj verjamemo, da je to kreacija, del našega normalnega življenja.

Okoli mene je polno ljudi, ki si želimo prebujenje Zavedanja v delovanju trenutkega sistema, ki bi temeljilo k bolj naravnemu  bivanju, a za to popolnost se začne prebujanje najprej pri sebi. Ja, pri tebi, ki to bereš.

Vse naučeno do danes, NI TVOJA RESNICA, ki bi te opredelila kdo si, vendar ko se prepoznaš v delovanju skozi svoje občutke, misli in čustva, potem naj bi prepoznal, KDO naj bi bil in zato veruješ vase. Deluješ za druge, a v bistvu dejluješ skozi druge ZASE.

Ničesar ni tam zunaj, ki bi ti nudil kaj več kot lahko nudiš sam sebi, "VSE ŽE JE V TEBI", je čarobnost ZAVEDANJA, čerpav je ta del najtežje doumeti in ga osvojiti.

Učenje živeti življenje je med drugim tudi soočanje in preseganje slabih osebnih in kolektivnih vzorcev in živeti zase zdravo, skrbno, odgovorno in ljubeče, ki pa je temelj delovanja ZASE in ne za nikogar drugega. Vaše misli so kreacija dogajanja. O čem v večini časa  premišljuješ, "slabo" ali "dobro"? Vsi si želimo "dobrega", a znati moramo krmariti tudi s "slabim"; jaz to zase opredeljujem kot "izkustva skozi protislovja".

Osebno nenehno opazujem svoje misli in občutke kar sproti, dokler se ne začenjo mešati v analizo. Vedno si vzamem čas, da prepoznam ali živim dan skladno s seboj. Dopuščam si vsakršne prijetne in neprijetne doživljaje in če se obudijo občutki, da se izgubljam ali nisem prepričana v dogajanju ali kaj si res želim, grem vedno v stanje hvaležnosti in občudovanju življenja, katere zgodbe so že "za menoj" in kar me čaka, je lahko kvečjemu nekaj vznemirljivega, ki mi bo dalo zopet možnosti za nova izkustva, v katerih želim živeti sebe v svoji najboljši verziji.

in da ne pozabim omeniti; najbolj pomemben mi je trenutek, ki mu pravimo ZDAJ. Ravno ZDAJ je priložnost tega trenutka, ko izbiram, kako in kaj lahko storim nekaj zase, da se bom počutila dobro. In tako si sledijo moje zgodbe.

Želim prijetno nadaljnje branje.