Nadzor

Šit, ampak res. Beseda nadzor, mi je malo prejle še globje odprla pomen nadzora. Bom povzela samo nekaj, za moj klik klik klik, bi res rabla buklo.

Zdaj sem dobila odgovor na meni postavljeno najbolj tečno vprašanje “Kako si?”. Oooooo, nadzor, in kako mi je res neprijetno vprašanje. Zakaj!? Ker sem uredu. Uredu sem ne glede na mogoče slabše razpoloženje, ampak vsi okoli mene s tovrstnim vprašanjem danes vedo, da če me to že vprašajo, sledi lahko samo iskren odgovor, ki je včasih...”čist u ku.cu, bad, kr¨neki, dobro, ne da se mi niti odgovoriti, nimam časa premišljevati, kako sem, povem kako sem….ali pa sem kar namesto odgovora poklicala in povedala celo zgodbo, kako pač sem”. No, zadnje čase sem zgolj samo odlično, ker sem pač odlično, pa vam to sploh ni všeč slišati. Kakšni dvomi in nezadovoljstvo, če sem uredu. A moramo bit res samo uredu in da je vse narobe. Tega ne morem razumeti in se niti ne trudim več razumeti.

Kaj sem hotla rečt. Nazdor, ja,... šele zdaj res razumem nekatere vaše oglase, ki so navsezgodaj z “dobro jutro” in “lahko noč”.

Oprostite mi lepo prosim temu, saj do danes res nisem razumela tovrstnih objav in sem se včasih zaradi tega zapletla tudi za kako uro ali več, kaj želite povedati zjutraj z oglasom »dobro jutro« in kako naj najdem čas na zs temu odgovarjati. Resnično, oprostite mi, NE ZNAM VAM NA TOVRSTNE OBJAVE ODGOVARJATI,...in tudi vse ostale objave kot tudi moje….imajo končni izid želenega….NADZOR, želim si biti opažen. Npr., a je kdo prebral, kdo lajkal, kdo komentiral, kakšni odzivi so,….o joj, a res hrepenimo po temu?!

Nedolgo nazaj sem objavila zgodbo, ki je bila kar precej odzivna s komentarji, vendar vam nikakor nisem zmogla ne vrniti odgovora z lajkom, kaj šele komentirati na vaše odzive. V srcu sem bila iskreno hvaležna vaši podpori, sočutju, opaženj ali karkoli ste se izrazili, a od mene ni prišlo nič nazaj, ker s pisanjem nisem želela imeti nadzora nad objavo ali vami. Vprašala sem se, kako bi se sama počutila, če bi nekomu komentirala in ne dobila nikakršnega odgovora. (No, tudi to se mi dogaja, saj sem vendar prosila za to izkušnjo.) Nekaj let nazaj sem se počutila užaljeno, lansko leto sem opazila, da mi niti ni tako mar, kaj si mislijo ljudje, čeprav sem si potiho želela, da ne bi dobila negativnega odziva,...no pa sem ga, ker sem tudi za to prosila in bila zaradi tega v hudih procesih, kako mene ljudje sploh vidijo, obravnavajo, želela sem biti nekako razumljena, ampak danes je to povsem že skoraj brez pomena, saj opažam, da ljudem ni več mar za vrednoto OSEBE, ampak objave same, skozi katere se nekdo izrazi in sem in tja se kdo v čem prepozna. No, pa če komu ni kaj prav, se tudi kar kaj zbriše...pa je mir, ampak pred kom. Ti si to videl in samo tebi je lahko mar, kar bereš pod svojimi objavami.

A se zavedate DA KLJUB TEMU, DA SE TEGA NE ZAVEDAMO, DRUG DRUGEGA NADZIRAMO in OBVLADUJEMO. V bistvu nam to sproža ugodje in hrepenimo po energiji, ki je deljena drug od drugega. S tem se nam KREPI UGODJE in pričakovanja.

Zadnje čase se posvečam svojim občutkom, ki jih npr dobim iz telefona od neke osebe, objave ali dejansko, ko se z nekom srečam, poslušam, delim z njim/njo besede….ENERGIJE SE PREPROSTO PRETAKAJO MED SEBOJ, hočeš, nočeš!

Sebe sem npr že zalotila, kako za božjo voljo, se zmorem enostavno vklopiti v nek pogovor, ki mi je včasih kr’neki, a v bistvu držim energijo sogovornika. Ja, to sem vedno delala in to zgolj zato, da sem lahko osebo razumela v popolnosti. Tudi samo kot opazovalka nekoga, ZAČUTIŠ energijo sogovornika V SEBI. To je kot uno »ta se mi dopade, ta mi je všeč, sva se zastopla, ta mi je pa čist anti, o joj bejž stran«. Ampak to se vse dogaja zgolj v meni, v mojem čutenju, v mojem dojemanju vsega.

Zgodbe, ki jih objavljate se povezujejo z vami samimi, z nekom, za nekoga ali zgolj, ker začutite, da je tu nekaj za vas, ki vas predstavlja, ozavešča, vodi, objave kot novice, marketing,... Ja, vse je pod nadzorom, ampak ne mislim na ta nadzor, ki zdaj mislite vi, he he.

Nadzor, kontrola, prepričanja, oklepanja v meni, ki se jih želim znebiti že nekaj let, dobivajo zdaj svojo vrednost, saj to moj UM dojema in sprejema v opuščanju. Zmorem enostavno dopustiti stvarem take kot so, samo sprejeti, ampak po opazovanju nekaj modrecev, ki jih rada berem ali poslušam, jih obiskujem, se udeležujem delavnic ipd., vse je programirano v nadzor zopet nečesa, torej našim misli in občutij. Vse se gre zgolj le za to. Če ocenim sebe, ČE PA KAJ RES OBVLADAM, JE TO NADZOR nad samo seboj v vsem kar sem. In to imate v sebi tudi vi, tudi tisti, ki to ne verjamete, čeprav je v vas (mogoče le radi spite, lenarite in si ne želite s tem ukvarjati), ker si še ne želite prevzemati odgovornosti za svoje življenje.

Moj nadzor zadnja leta. Takoj, ko se zbudim, mora biti prva misel pozitivna, namenjena samo meni, ne službi, ne onemu, ki je bilo včeraj in sem bila zato v stresu cel dan, kako mi bo danes zopet vse pokvarilo razpoloženje, ker sem še zmeraj v in od včeraj. O joj, ampak res o joj, čez kaj sem šla skozi, da sem opustila nadzor nad seboj po tovrstnem nadzoru, koliko afirmacij, deprogramiranja, nadzora, meditacije...

Danes je v meni nadzor sebi samo skozi vas, da se opredelim, kaj lahko vzamem zase, nekaj samo kot dobro in grem naprej. Ampak a vidite, da je tu zopet nadzor. Samo to kar je dobro. To pa zato, ker že v osnovi prepoznam vzorec slabega, a če želim skozi to izkušnjo, se soočiti s tem kar v meni reče »NE« , četudi se lahko en del mene zopet opeče, ker ve, da pa to mogoče ni uredu zgolj zaradi preteklih izkušenj, ker sem nekaj že osvojila... Pa sem res? Nobena nova izkušnja ne bo nikoli takšna kot prejšnja, edino če si jo želim tako podoživeti. A tu je zopet nadzor. Zopet tako podoživeti IN JO, saj zato prosim ali pa se pač enostavno prepustim brez opredelitev, ocenjevanja, čutenja,... In kje je tisto nekaj »dobro« v slabi izkušnji?! He, he, da poskusim ponovno, vendar na drugačen način in se od tega poskusim naučiti kaj dobrega.

Kolikokrat opazimo, da smo v istih vzorcih, samo z drugo osebo?! Kaj delamo cel ljubi dan? Vse je nadzor.

Včeraj sem doživela odlično izkušnjo. Na delavnici smo imeli vajo, kjer smo se srčno povezali in si gledali v oči. Nasproti sem imela osebo, ki sem jo sicer poznala že od prej , vendar je bila edina »namera« v meni, spusti nadzor in se prepustiti, bodi »ti, ti«. Zakaj!? Res mi je bil izziv, saj je bila to meni prva in edina oseba, ki mi je pred leti pomagala v mojo globino. Ona je bila prva, ki sem se ji iskreno zaupala in pred katero je zajokala moja duša, ne jaz. Joj, takrat so res vsi, ki sem jih prosila za pomoč, zbežali kot ščurki (full duhovni), a ona edina rekla »Sem vedla, da moram pridt. Nekaj me je poklicalo sem. Pejve pogledat«. In včeraj sem z globokim spoštovanjem imela čast deliti z njo zopet sebe, najbolj intimen del, SEBE, brez nadzora, samo jaz in ona.

Pretočno, brez ene same misli, brez določitev česar koli, samo JASNINA in ČISTOST v pretoku energije. Čudovita izkušnja enosti in samo biti z bitjem srca, edina kontrola, ki je bila, je bil vdih in izdih, a še to se je zdelo kot da dihanje opravlja samo telo brez naju, v brezčasju in prostoru. In jaz sem bila samo jaz in ona samo ona, a kot eno v ničemer. Mmmm, tovrstna stanja so prijetna, obuja nepopisno lepa potovanja znotraj nas. Glede na to, da se s to vajo najprej srčno povezujem z osebo, sem opazila, da mi na začetku zelo ojača utrip srca za nekaj časa in je čutiti zgolj kot Jaz srčni utrip, potem pa se z drugo aktivacijo povezovanja umiri. Zanimivo.

Kasneje sem bila v nasmešku in hvaležna vsemu, da imam ob sebi vse več tako lepe in čudovite duše, ki jih resnično tako rada brezpogojno objemam in smo zgolj lučke »ljubezni«,... hvala ker ste.

Bolj ko spuščamo nadzor, bolj pretočno je življenje, ki si ga želimo priklicati za nas. Opazuj se, koliko nadzora živiš, šele potem mi boš verjel/a,...meni največji učitelj nadzora je bil moj kuža, res res, he he he.