V mojem polju zavesti , si vzamem čas, da se ob nekomu preprosto opazujem, da potujem po svojem čutenju zaznave. Vsi to delamo nezavedno, jaz pač zavedno.
Najprej se zavem prisotnosti nekoga, saj se ob nekom moje čutenje spreminja. Bližje ko mi je, bolj je zaznati. Dolgo sem se urila, da ločim, kaj sem jaz in kaj je on/ona.
No, pri seksu to odpade, se pač združim in počakam nekaj dni, da se ločim od njega/nje
-ha ha ha , a sem ti dala mislit zdaj !?, hec, hec, tu ostaja samo on, "njega" .
Opazujem, kako reagiram na pristnost drugega, kako se počutim, kako diham z njim/z njo.
Občutki so lahko vse sorte čutenj; telesno ali sem napeta, v meni vse brni, piskanje v ušesih, narašča ali pada nek nepojasnen pritisk, čutim bolečine, stisko, ki jo drugače ne ali pa občutki lahkotnosti, domačnosti, udobje, sproščenost, torej prijetni občutki.
Ko zaznam v katerem čutenju sem, imam izbiro v dogajanju:
- dajem moč neprijetnemu in se razvija med obema neka "scena" negativnosti, opravljanja, kritiziranja ali opazke na delovanju zunanjega sveta, katere je sistem čist v k...rcu, kako so vsi drugi krivi za vse,... padem v kako svojo, njegovo/njeno zgodbo in skupaj ustvarjamo dramo,
- zaigram neki neki in skušam ne najti izgovor, da spokam čim hitreje stran, ker mi je osebno zaradi nečesa nevzdržno in se niti ne ukvarjam zakaj, samo "Ajde, čaw."
- se odločim, da pustim, da kar koli pride, pride in se tega ne oklepam, ne določam z nekimi utečenimi vzorci doživetega, prepričanj, sem samo "prisotnost" in vse kot pride tudi gre, torej se zavedam, da je vse minljivo in se samo prepustim zgodbi, katera ima začetek in konec.
Pomislim vseeno ali ima zgodba kakšno sporočilo zame. Včasih je kaj, kar mi spreminja tok "življenja", včasih nič in sem tu za nekoga nekdo, ki sem ob njemu/njej, da se izkašlja-izpove, zaupa, brez svojega mišljenja,...kar pa mi je opaziti, da je to nekaj najtežjega, saj vsi nekaj pričakujejo kot odziv, nasvet, kr'kej.
Lahko je zgodba boleča. V tem primeru opazujem, kako se bolečina porašča v meni, me prevzame, me gane, mogoče mi ne da spati,.. in kasneje nepredelana bolečina dobi vrednost v telesu. Razne bolečine, krči, skelenje, srbenje,... Ko to ozavestim, se zavedam nečesa novega o sebi, kar lahko spremenim, če želim.
Vklopiti moram zavestno voljo po spremembi, da se dam iz tega ven !!!
Zavedati se moram najprej misli v čutenju nečesa, ki se neprestano ponavljajo (skoz ista zgodba, repeat zgodba) in jim vedno znova dolivam še globje občutke, neprijetnosti. Kot "Evo, zaštrikan umski polom oz kot že umska blodnja".
Za začetek je dovolj, da se teh misli in vzorca zavedam in poskusim sliko videti realno kot je, brez realiziranja, brez dodajanja nekega mišljenja kaj je prav in kaj ne, kaj je dobro, kaj slabo,..., brez dodajanja, kar um avtomatično "neki neki" želi dodatno naložiti k neki zgodbi. Zgolj realna slika brez vsebine.
Ko misli začnem opazovati imam možnost, da jih zgolj najprej samo opazujem, gledam ta nemi film.
(Sebi se dostikrat nasmejim in rečem "Svašta, ajd ne seri" in grem naprej tako, kot gre mimoidoči pešec mimo mene. )
Ampak povsem čuječe, brez dodatnega vpletanja, brez izgovorjenega,...
Ozavestiti to, pomeni da imam misli lahko v kontroli kot ovčke na paši.
Povsem lahko opazujem, da delujejo v meni neosebno in se ne poistovetim z njimi, ampak jim zgolj samo pustim, da pridejo, SO in grejo.
Torej, kam in čemu dajam moč, prednost tistemu kot osebi, zgodbi te osebe ali prepuščanju dogajanja, ki takrat je.
Edino tako vem, prepoznam ali nekdo deluje zgolj iz umskega programa, filma, v katerem živi in mu/ji pustim popolno svobodo v delovanju , kdor je, pač je, to je on, to je ona ali da se prepustim celotni sceni povsem spontano in poskusim biti neka najboljša verzija sebe v združeni zgodbi.
Ljudi vidim pred seboj kot kreacijo čudeža, človeka, njega ali njo, ki stoji pred menoj, da se medsebojno izpolniva v nečem, za kar sva/smo tu v tem življenju. Dve delujoči figuri sta prisotni, po kateri sem se včasih vprašala: "Kdo je pred menoj ali sem učenec ali učitelj." Danes lahko rečem, da sem večni učenec, saj me vse in vsakdo vsega uči.
Brez določila figure, sem vedno hvaležna za "dogodek", ko vse v sebi prepoznaš, spoštuješ, vzljubiš.
Ko prepoznaš delovanje izkustva življenja, ga vzljubiš v kakršnikoli obliki in si zanj/zanjo hvaležen. Zato tudi tebi, ko to bereš lahko rečem "Hvala", za karkoli že, četudi ti zapis ta trenutek ne pomeni nič ali se ti je vklopilo "nekaj" ali pa če si nekdo, ki si ob meni v katerem koli odnosu in se skozenj nekaj učiva; "Nekaj ali Veliko mi pomeniš ali Rada te imam" je najmanj, kar ti lahko izkažem za hvaležnost tvoje prisotnosti ob meni.
Ni pa potrebno to povedati ali vedeti vsem, saj me življenje uči, da se v odnosu najprej začutijo druge vrednote:
- spoštovanje
- zaupanje
- enakovreden trud za razvijanje odnosa
- radost
- razvoj medsebojne čuječnosti
....in vedno bolj me veseli, da lahko vse večim rečem "Rada te imam."
... haux haux
Add comment
Comments