Ko te ljubezen obnori, ja, tudi boli

"Pa to se meni ne more več zgoditi, pa se mi."

Ko "pademo" ven iz sebe, res pademo z nekim razlogom. Pa res pademo?

Veste ono, ko otrok pade in vsi skočijo, da ga poberejo. Ta silovita poteza vseh odraslih je "oooo, padu je, nič hudega, vse je vredu" in npr. mama zašprinta k otroku, da ga hitro pobere in ogovori z nečem lepim. Ne vem, če utegnete opaziti to ali pa če pobrskate po spominu nazaj, kako je bilo v  kakšnem primeru, kaj se je dogajalo, kera scena se je dogajala.

Ko boste imeli to priložnost naslednjič videti, si dobro oglejte vse poteze, ki se zgodijo od padca naprej. Torej; padu je, brez da bi odreagirali, se vmešavali, tako kot bi padel nek neznanec tam čez cesto in vam v bistvu naj ne bi bilo mar (kar se v večini res zgodi, ker nanj nismo vezani), glejte situacijo, samo glejte. Zakaj vam zanjga ni mar? Ker veste, da ni več otrok, ki bi ga pobirali in v bistvu se bo pobral sam, če le ni polomljen in hkrati ker zaupate, da je z njim vse uredu, četudi gledate, kako težko se pobira. Preprosto ste umirjeni, brez nekega vpletanja.

In tako je tudi s čustvi, ki se zbudijo ob nekomu.

Sama poskušam prepoznati ljubezen iz vseh možnih kotov, perspektiv, dimenzij.

Težko si je predstavljati, ampak, a nisem malo čudna, če rečem, da sem bila danes na sprehodu in sem zato čist zaljubljena. Meni ne. Prva reakcija od sogovornika je, v koga, si koga srečala ali pa, s kom si pa bila? Hmmm, v drevo, travo, kamnje, vse kar mi je bilo dano, da vidim. Meni se to dogaja, zato se v bistvu najraje sprehajam sama. Da imam fokus na okolje in se z njim igram v občutkih. Npr že na daleč opazim neko drevo. Prva misel je, koliko je star, kolikšen obseg debla ima, koliko listov je na njemu, zdaj ko je jesen npr., koliko ima še zelenih listov, kakšno vibracijo oddaja, a ni bistvo v tem. V bistvu me niti to res ne zanima, ha ha ha, čeprav pogled posega po tem. Gre se za občutke, ki se zbudijo v meni. Torej moj fokus je popolnoma v opazovanju okolja in svojega odziva nanj. Lahko bi rekla, da ocenjujem stanja, v katerih se nahajam. In tu je še vreme, nebo, oblaki, avioni,...v bistvu si kar zaposlen z odzivi nad okolico in to vse medtem ko hodiš. "Koliko lepega lahko vidiš", bi rekli vi, jaz pa, "Ko imaš toliko fokusa v okolju, se zgodi eno. Pozabiš nase v popolnosti in "nekdo v tebi", ki se zaveda okolja, mu je všeč, da si pozabil nase, na misli. Niti ne veš, da hodiš, kakšen tempo imaš, kako dihaš, se mogoče niti ne zavedaš da poješ, če imaš v ušesih muzko,...Je res? Popolnoma pozabiš nase, ker je fokus v naravi, v okolju, na objekt, na zunanji svet. Tu je zaznati odsotost sebe, torej če je v meni občutek navdušenja, lepote, se v meni prebuja ljubezen in se tako tudi počutim. Je stanje ljubezni brez misli."

Torej ti se zavedaš, da se vse to dogaja v tebi in veš, da je tudi nekdo v tebi, ki ti sporoča občutke ob doživljanju. Torej kar naenkrat se zaveš, kot zdaj ta trenutek, ko bereš, da se v bistvu res nečesa zavedaš, zato KER si preusmeril fokus na to in zdaj naprej na vsebino, ki sledi in zaznaš svoje telo, ker si zdaj to prebral, NEKDO BERE in zaznavaš, da ob tem lahko nekaj doživljaš, ampak ta trenutek ne doživljaš nič takega kot občutek, ker tema ni napeta, ne nosi take vsebine, da bi se sprožil nek občutek. To je oni motorček, ki samo bere in ni odziva. Super, to štekamo zdej, a ne. Nekako je v nas dvojni svet. Je nekdo, ki v nas melje in govori skozi nas in je nekdo, ki samo opazuje in ni nič, samo veš, da je, ker to je ono, ki je vedno tiho, ob tebi, s teboj, oz. se čuti, da si to ti.

Ufff, u pi..ku mater, j.eebo mu pas mater, da mu je..em mater vso, prekleta pi.z.a.... zaj..je.ana, uffff.

Ne beri dalje. Ustavi se. Opaziš kaj drugačnega zdaj? Ne beri dalje, vzemi si sekundo in premisli, zakaj sem to napisala.

Ja, zgodil se je tvoj odziv na nekaj, kar nisi pričakoval. Mogoče si pobulil? Predpostavljaš, da se je nekaj zgodilo slabega, mogoče, da sem kaj polila in preklinjam, lahko me je nekdo zmotil in sem zato čisto ven padla iz pisanja al pa mi je nekdo res nekaj hudega naredil ta trenutek in besede besnijo ven. In četudi bi bila to resnica, čist ok in prav, a ne.

Ampak to je moj izbruh in tvoj odziv, na katerega si odreagiral nanj, na izbruh, ne name kot osebo. Jaz sem samo preklinjala. Mene niti nisi prepoznal kot osebo, kot nekdo, ki ta trenutek nekaj dela. Torej nisi me opredelil z nečem, ker so tvoji odzivi in občutki počivali, nič se ni dogajalo, dokler te ni zbudilo iz mirnega stanja nekaj, v mojem primeru preklinjanje, a ne. To te je zdaj zaradi  obrazložitve pripravilo do stanja, da se tega zavedaš, a ne. O meni veš ta trenutek nekaj več, ampak samo na podlagi mojih kletvic  me lahko opredeliš za neprimerno osebo, da pišem, da sem kr"ena, da sem...kar se ti pač sproži v mislih.

Če bi opevala lepe opazke o tebi, bi bilo kontra. V tvojih mislih bi bila zate nekaj lepega.

Isto tako je z našimi čustvi.

Najprej, sploh najprej, kaj se zgodi. Opazim te. Ne kot mizo, ampak kot človeka. Prvič se moj pogled sooča s teboj in v meni se obudi paleta analiz. Opazujem vse, kar je na tebi in ocenim ali si "good guy ali bad guy". Neki neki se opredeli. Opredeli se samo tisto, kar mi vzbudi pozornost ali pač kar me odbije. Neki, kar v bistvu že vse poznam. No, če me neki odbije, potem je tu the end story, ampak gremo mi tle naprej od tega "kar že poznam", kaj je tisto, kaj me ob nekomu neki "zbudi".

Torej v meni se prebujajo "reči", od hormonov do...ne vem,... pustmo znanost, ata google vse pove, tam to najdete.

Alora, ves fokus se začenja ustavljati ali kopičiti na nekem fantu...kako ga čem preimenovati...ajde, Videk naj bo, Videk.

Videk je tako lep, postaven, črnih kodrastih las, lepo obrit, tisto telesce se tako lepo giblje z njegovo podobco, joj, kako simpatičen je tale Videk. Tako je lep, da niti ne opazim več sebe, KAR POZABIM NASE! Je res?

Edini fokus, ki je zdaj, je Videk. Se z nekom neki pogovarjam, delam, Videk je vse bolj prisoten tako, kot bi bil ob meni...neki neki se dogaja in Videk fizično oddide iz prostora.

Zdaj je čisto vseeno ali je to prvo srečanje ali pa se to obudi čez nekaj časa, ko Videka malo dlje gledam, ampak iz nekih razlogov se zadržujem, ker ne vem, npr. ni primeren zame, je velik, majhen, ker je poročen, ker je musliman, ker posluša henčke in dalmatisnko muzko, ker, ker, ker in ta ker shranim nekam tako, da ni moteče zame, da lahko s tem živim vsak dan naprej v utečenem tempu, brez Videka. Ampak ta nemoteča shramba se zna zopet pojaviti ob slučajno drugačnem primeru, ko se z Videkom soočim iz povsem nekega drugega razloga. Recimo, da je to neki razlog, ki naju uspe malo zbližati. In zopet pridejo na površje "one reči" in se mogoče na trenutke počutim kot tupka tepka, sem štorasta, se kar smejim tja v en dan, neki neki, se mi pač dogaja. In jaz še vedno ne vidim sebe, vidim samo Videka. Ma sem zaljubljena? Verjetno. Ma v kaj sem se zaljubila? V Videka. Ma kdo je on, kaj je on?

Kaj se Videku dogaja, recmo, da je ta trenutek nepomembno.

Videk mi zleze pod kožo. Kar naenkrat je vse Videk. Videk to, Videk ono, zaspim z njim, se zbudim z njim, ohhhh Videk. Še tebi paše, ko pišem, a ne, he he he... Videk. Misli mi uhajajo samo k njemu. Zdi se, da izgubljam kontrolo nad seboj in se skušam fokusirati na že obstoječe stvari, ker imam svoje obveznosti, svoj tempo življenja, pa na oni sestanek se moram pripraviti, vsaj nekaj zaradi česar lahko nekako obrnem fokus stran od Videka. Tudi če se še tako trudim, ta Videk skoz škače v misli, skoz kar prihaja. Ma je že moteč. Ufff, tu se prvič vprašam, ma KAJ MI JE? Opazim SEBE. Ja, v meni se nekaj dogaja. Zaznam se, da se MENI nekaj dogaja. Nč, grem po muholovko, bom mal pomahala, da odstranim, he he he.

Pa naredim pavzo, mogoče komu zaupam, AMPAK, takoj ko to delim, spremeni vibracijo. Nekaj se v meni sprosti in skozi razlaganje opazim,... PAZIM KAJ GOVORIM in SI PRISLUHNEM,... kako o Videku razlagam. Kaj je tisto, s čimer bi ga primerjala, predstavila, kaj je tisto, ki se bo izrazilo iz mene. Vsi odgovori so tu, kaj se z menoj dogaja in kaj si o Videku mislim, ampak si še ne želim tega priznati. Ker tisto v meni pravi vse NEEEEEE, a nekaj zadaj tega JAAAAAA in se vsa slinim z mislijo, ki je JA, o moj Videk. Ko kuža, ki čaka na piškot, ki je tistih 15 cm stran od njegovih ussttttt, aaaaaa.

S tem lahko prepoznam svoje omejitve, ki so bile ali potlačene ali zahtevane DO SEBE iz nekih razlogov in ker je v mislih samo NE in s prepoznavanjem KONČNO SPREJMEM svoje občutke.

Kakšen je odziv od npr prijateljice, ki sem ji to pripovedovala, je lahko zopet IZZIV v meni, ki se zbudi ob njenih zaznavah in se takoj zavedam ali se bom s tem strinjala, kar ona opazi, in se bom zaradi tega omejila pri Videku ali pa še bolj aktivirala. Odvisno kaj želim tisti trenutek, ne pol. Pol je pojem, ki se nikoli ne aktivira. V bistvu to ne bo vplivalo na  občutke do Videka, ker jaz že VEM, kaj želim. Vprašanje je le ali si bom to dovolila izkusiti. Kako bo na to Videk odreagiral, ne morem vedeti, ker je to zdaj šele nekaj, kar je samo ZNOTRAJ MENE, ampak že dobiva obliko ŽELJE, PRIČAKOVANJA.

Torej če si želim Videka bolje spoznati, se itak neki zgodi, ali .... ali, nekaj naju že združi. Vedno se najde izgovor in pot.

Zdaj se podam na pot raziskovanja v sebi in poskušam razumeti, kaj je zdaj to, se prepustim ljubezni, ki jo čutim in blodim, pa lebdim, pa je vse Videk, pa je Videk in kaj naj zdaj s tem. On samo JE in jaz imam zdaj povsod v SEBI Videka. Mine dan, dva, teden, mesec mogoče (odvisno kaki tip človeka si, da si dovoliš tega stanja),... skratka v meni se dogaja svašta. Sem z vsemi spomini in premišljujem le o tem, kaj je ljubezen, opazujem nova dojemanja, občutke, ampak zdaj pa ne vem, kaj bi res sama s seboj v tem stanju. Sem zgolj samo zaljubljena ali sem res zaljubljena v tega Videka. Ma v KAJ sem zaljubljena?!

Aha, dokler ne pride neki novi ODZIV od nekod, da se stvar premakne naprej, ne bom vedela nič, bom zgolj v tem stanju, ki je v meni, alora, rabim odziv Videka, a ne.

--------

Videku nikakor tega kar čutim, ne povem, ne pokažem, se izogibam, že bežim, vse tako naredim, da to ljubezen zatrem v sebi. Boli. Enostavno jo nekam potlačim zopet v svoj spomin...in ta spomin bo zopet tu, ko bo prišel nov Videk in zna bit ista scena, in zopet in zopet in ta ljubezen preraste spet v neko bolečino. Ko pravite, LJUBEZEN BOLI. Boli zato, ker se tako odločite.

Odločim se torej že v naprej, da bo bolelo, brez tega, da bi karkoli storila zato, da ne bi bolelo....dokler se ne opogumim in mogoče Videku namignem nekaj. Ali je to pogled, lep pozdrav, kaka pohvala za dobro opravljeno delo, neki neki, da se Videku sproži ODZIV. No, pa še vedno nas ne zanima kaj je v Vidkovi glavi. KAJ JE V MOJI?!

++++

Karkoli se dogaja, je v MENI paleta čustev, s katerimi razpolagam na podlagi spominov, a ne. Vse to se dogaja, doker Videka ne spoznam. Kaj pa v bistvu spoznam? Njegove odzive, ko sva skupaj, torej kako se obnaša ob meni, kaj govori, kaj je zanjga hecno, kako zna biti moški ob ženski, kako je on...ohhh in ohhhh. Veliko izrečenih klobas in hkrati pričakovane klobase, ker SI ŽELIM RAVNO TO SLIŠATI, VIDETI in PODOŽIVETI. Ajde, podoživeti pustmo za drugo zgodbo.

V tem času, ko se z Videkom srečujeva, obiskujeva, odkrivava svet drug drugega, se ta ŠTORASTI FOKUS razblinja, torej zaljubljenost popušča. Manj je prisoten v glavi, manj je moteč, manj je ...kar koli že, skrtka ti začetni pritiski zbledijo. IN KAJ JE TU TISTO, KAR RES OŽIVI ali ZBLEDI?

Ta ljubezen, ki je v meni, ki je bila aktivirana znotraj mene, ko sem zagledala Videka. Ta refleks odziva sebe na Videka je moj, moje bitje srca, moj dih, ko ga zagledam, moj hormon, ki zablesti ob njem, moje čustvo. Opaziš, da je vse to moje? Moje je in to vse, kar se je zbudilo ob Videku. To so moji držljaji ob njemu, moja občutja, moje zaznave njegove bližine, vse je moje. In tudi samo jaz vem, kako se počutim ob tem Videku, nihče drug. Samo JAZ, a ne.

Četudi povem komu, se vedno zdi, da se ne niti ne morem pravilno izraziti s temi občutji, ki so ob Videku, tako zelo je čutiti vse znotraj mene, da ni moč razložiti. Ampak ljudje razumemo izraz  LJUBEZEN. Ja, itak, če je pa samo ena beseda za to. Kaj bi lahko rekel, ZMAGA V SEBI, mogoče. VZPON, mogoče. PRILOŽNOST, mogoče. Neki neki, kar me OBUDI. Obudi se v meni neka energija, ki je prijetna, lepa, a vse to pozitivno se zgodi samo, ker sem si že prej razvila te miselne vzorce, da prepoznam to v sebi kot ljubezen in jo sprejmem kot svojo, ki je DARILO vsem ljudem, dokler ne bom pričakovala za to ljubezen nekaj nazaj. Torej to ljubezen lahko imam v sebi, dokler se v  meni ne prebudijo želje, potreba po njegovi ljubezni do mene,... In kje je on, moj Videk?

------

V mislih se kreira varianta. Kaj pa če Videk nima teh občutij kot jaz. Kako se po tem občutja obnašajo znotraj mene. POBUDALIJO. Bemtiš, svet se mi obrne na glavo. Vse mi gre narobe. Počutim se izgubljeno. Najraje bi umrla. Žalostna sem. Vsa stanja, kjer ni zaznati dobrega počutja in razpoloženja. In tu sem vsega KRIVA SAMA. Svet me naenkrat nima več rad in potem poslušam povsod, IMEJ SE NAJPREJ SAM RAD. Oh, sej samo nisem uslišana v ljubezni, zdaj se obsojam, sem žrtev, postajam destruktivna. A jeb...t ga, ujela sem  se v pasti svoje zablode.

To past si sicer nastavljam sama, ker ne prepoznam v sebi tistega, svoje ljubezni, ki sem jo pravkar zavrnila sama sebi, brez Videka, brez da bi on kaj, ubijem v sebi tisto, ki je bilo zaljubljeno in lepo. Kar naenkrat iz vsega lepega padem v neko sceno in depresiram na svoj sebi ljubi način.

+++++

Ampak, a se res ne znam vprašati, kaj je bilo znotraj tisto, kar je bilo aktivirano, ko sem prvič videla Videka. Oni blišč v mojih očeh, oni hormon, ki je poskočil, vse ono v meni, kar me je spravilo v stanje, da sem se označila kot zaljubljena. Kako lepa je bila v meni ta ljubezen, on Je tisti, ki je moja ljubezen. Pri srečanju je izgledalo tako in tako, po telefonu se je tako odzival, a v živo popolnoma druga zgodba.... Pa je res on ta?

ALO, ustavim se....vse je SAMO V MENI in njega tu poleg mene sploh ni. Meni se je to zgodilo, meni se je prebudila ljubezen. Meni ob Videku, meni ob pogledu na oblak,.... znotraj mene se je aktiviralo SAMO TISTO, kar je ŽE V MENI. Tu je prišel k meni zgolj objekt oz Videk, ob katerem se je to prebudilo v meni to, kar je ŽE V MENI. Vsi to imamo, samo vprašanje časa in kateri Videk bo tisti, ki bo to obudil.

In kaj je z Videkom. Čisto vseeeno!!!! Čisto vseeeno je, kaj on misli, kaj on čuti, kaj on....kot na začetku, ko sem omenila, da bodite pozorni na primer, ko otrok pade in kaj se potem odvija. Tudi pri tebi se lahko tako odvija zgodba ali burno odreagiraš, narediš iz zgodbe celo dramo ali pa zgolj le opazuješ, kaj se dogaja in nekako zaupaš vase, da je vse uredu. Ta del nikoli ne boli. Ta del je oni del, ki je vedno tvoj opazovalec v tebi in se ne poistovetiš s čustvi, ki prihajajo ob določenih "filmih".

Zakaj vam zanjga je/ni mar? Ker veste, da ni več otrok, ki bi ga pobirali in v bistvu se bo pobral sam, če le ni polomljen in hkrati ker zaupate, da je z njim vse uredu, četudi gledate, kako težko se pobira. Preprosto ste umirjeni, brez nekega vpletanja.

Odnos je pogovor, razumevanje, ustreči, se prilagoditi danim situacijam, neki neki kar je vama skupno, kar vezo drži skupaj, ampak TO JE ZGOLJ LE ZATO, ker imaš ŽE v osnovi to ljubezen v sebi in ki je zgolj samo tvoja in ta TE NE BO NIKOLI BOLELA. TVOJA JE. OB NJEJ SI SREČEN, OB NJEJ SI ZADOVOLJEN, IZPOLNJEN, .... tvoja ljubezen je, NIKOLI njegova...ON IMA SVOJO, ki je samo njegova.

Ali se bosta v tem oba prepoznala, je druga stvar. Najbolj pomembno je le, da prepoznaš svojo in se jo ZAVEDAŠ in si zanjo hvaležen, četudi objameš drevo ali pa Videka. In ko prepoznaš to svojo lepo lučko znotraj sebe, lahko le zaupaš, da je nihče ne more ugasniti, zgolj samo ti sam.

Pa naj vam zaupam, to JE ŠELE ZAČETEK.....wiiii....zdej sem spet kot kužaaaaa k gleda kar kračo pred sabo....JAAAA. Ko poneseš ta občutek v Videka, v vsako reč, ki jo vidiš, slišiš, občutiš, okusiš,....potem začnejo iz življenja padati one stvari, ki so težke, one stvari, ki te ne izpolnjujejo, oni občutek, da si manj vreden, saj prepoznaš oni glas, ki skoz govori v tvoji glavi, k ga maš včasih res dovolj in se ga ne da ugasniti.... Recept je, da ta nadležen ljubek del sebe zgolj LE SPREJMEŠ, da blebeta po svoje in ti kljub njegovi prisotnosti gledaš oni del v sebi, ki se razvija v ljubezen. Najpej v minuto, uro, dan,...skoz in to potem postaneš.

Mogoče mi ta Videk ni namenjen, a bil je tu zame, da se je to zopet prebudilo v meni, da sem si dovolila občutiti nekaj, kar je v meni spalo....in zdaj vem.

Mogoče ima pa Videk isti problem. Mogoče samo prepoznava nekaj, kar še sam ne ve. Ha ha ha ha

Mogoče me zavrne. O joj, no dobro dobro, pol pa ne. Ma ljubezen je še v meni, sicer bila namenjena podeliti z njim, vendar bo ostala v meni, ker jo jaz nosim. Jaz jo negujem, v sebi, ker je moja, je prebujena v meni.

In potem lahko brez bolečine sprejmem vsak padec, svoj padec, njegov padec, tvoj, od sosede ali prijateljev. Ko se to obudi, je ni moč ugasniti, EDINO, če poslušam zopet ono zunaj sebe, ki ima tisoč izgovor, da se vrnem v prejšnje stanje. Ma čemu, če je tu lepo. Poglobim to ljubezen v sebi, dovolim si čutiti. Nekoč se že prikaže Videk, ki bo to prepoznal v meni in jaz v njemu.

In tako vem, da se zveza začne zaradi mene/sebe, ker si želim te ljubezni deliti z nekom, biti srečna, imeti polno srce.

Srce pripada samo meni, bije zame, je del mene, a za srečo potrebujem celo srce. Le takšno srce lahko delim.

Dovolim si biti zaljubljena.

Moj večni problem je bil, da sem bila zaljubljena v samo ljubezen. Kako "neumno", ampak meni je pasalo, s tem sem odrasla v vsem tem, kar me je obdajalo tam zunaj.

Priznam, ne prenesem, da kdo izjavi komu: "NIMAŠ SE RAD ".

VSAK SE IMA V SEBI TOLIKO RAD, KOT SE ČUTI ZMOŽNEGA BITI LJUBLJEN V DANI SITUACIJI, V KATERI SE NAHAJA. VSI IMAMO V SEBI LJUBEZEN, le njena odsotnost od nje je ponekod predolga.

Tega nam niso povedali niti učili, čeprav zdaj učijo kot ono, glej se v ogledalo in si govori "lepa sem, rada se imam".

Zdi se kot poneumljanje, ki je zdravo samo do te mere, da spoznaš, da si sam sebi ljubljen ali pa pač cepec, ko in ker to izvajaš in se sebi nasmejiš. Nekomu to res pomaga, ne bi vedela, ker se noben ni pohvalil s to tehniko. Ne vem, no, probaj in sam oceni, kako se počutiš ob tem.

Ko spoznaš, da si v osnovi človek kot višje bitje z večjimi možnostmi delovanja kot SAMO TO, KAR SO NAS NAUČILI; potem veš, da se imaš že od nekdaj rad v vsaki obliki, saj je znotraj tebe vedno nekdo, ki je pojem LJUBEZNI. Naš izvor delovanja.

Samo naučili nas niso tega, samo to. 

Ljubezen ne boli, boli čustvo, ki misli, da je ljubezen.

Izvorna ljubezen, ki smo, ne boli.