KAKO SEM? ... v moji globini

Že nekaj dni opazujem znotraj sebe, kako se en del mene bori, da se ne izrazi v ničemer, a na drugi strani je pa prepoznati, kako si želim vse to, kar je in si omogočim vse v sprejemanju kar je videti od zunaj. Vse sprejeti kot absolutno resnico? Kaj pa vem, v bistvu mi ni pomembna, ne nosi bistva, čeprav bi bilo brez nje norija.

Z mojega stališča pa premišljujem o sebi, o svoji resnici, prepoznavi potrebe in da si lahko ponudim nekaj novega, nekaj, za kar vem, da se prosim že celo življenje, a je vseeno tako težko sprejeti vsa dejstva. Biti v tem, biti resnično le zavedanje in sprejemati zunanjo projekcijo kot svojo potrebo, po le tej,... ker si želim nekaj zase. V bistvu si želim le sprejeti del, ki ga je najtežje sprejeti; SPREJETI SEBE v celoti.

Zakaj je to tako težko? Ker se vsak dan spreminjam in tudi vsaka sekunda ni več enaka prejšnji. Je nenehen tok, tako kot vdih in izdih.

Ne razumem povsem teh notranjih krikov, kot npr. kako si želim umika iz fb-ja, kako se izogniti vsemu hrušču, a istočasno me to resnično vse bolj vrača nazaj, da sem le del nečesa, vendar dejansko le toliko, kot se zdi smiselno zaradi samega pritiska po potrebi vključevanja v družbo, ta ki je v ekranu kot biti prisoten z mislijo, selfijem ali pač neki neki.

To mi je bilo dobro prepoznati med božično-novoletnimi prazniki, saj sem se končno prepoznala v svojih omejitvah in si dala končno brez napetosti od vseh voščil off. Zakaj? Ker vsakemu želim vsako sekundo vse najboljše in vse dobro brez novega leta ali da bi imel rojstni dan.

A ta pritisk upetosti v fb prepoznavam vedno bolj, kako me ali totalno odmakne ali pa potegne v izražanje in da se moram usesti in pisati, kot zdaj.

Kar trenutno pišem, je zgolj naključje. Izražam se, a vsebine ne poznam, sama ne vem, kaj bo izraženo.

Ko želim preskok v drugo misel, si vedno vzamem trenutek za vdih in izdih, mir in tišino in tako se vedno aktivira drugo potovanje znotraj sebe. Kaj se želi izraziti?

Življenske izkušnje so zgolj odraz nečesa, kar mi je pretvorilo v izkustvo, resnico in sočutje do sebe, da vedno zmorem valovati v trenutku, ki je. Na trenutke se zdi kot da nimam več kaj živeti, kot da je nekaj kot »tisto kar je bilo« tako že izživeto, da mi osebno ne nosi več ne pomena ne smisla. V nekakšnem smislu, ki ga prepoznavam zgolj kot človeško izkušnjo za osebno rast.

Opazujem še neko zgodbo iz preteklosti, ki se želi izraziti, pa se nisem več čutila za pisanje, ampak je nekdo prišel nasproti mene, v katerem sem spoznala isto bolečino in zgodbo. Z ene strani GROZNO, kako ti na nasprotni strani nekdo govori o ljubezni in naklonjenosti, a jaz vidim v njemu kot film mučenja, tepeža, bolečine, nekaj tako trpečega, da sem o tem spregovorila, ker mi je bilo mučno videti ta moj notranji film in povprašala ali je mogoče to nekaj v meni ali je dejansko ta oseba toliko pretrpela. Nisem se mogla zadržati, da ne bi vprašala kar direktno. Žal sem videla prav. Ne utegnem takoj preklopiti na metuljčke in balončke, nekako počasi že, ampak ta trenutek me spremlja ta film in verjetno se bo izrazilo čez čas tu, v pisanju, a ne danes. To je zdaj tu za odskočno desko.

(Zgodba se je res napisala nekoliko kasneje z naslovom Tepena k žvau.)

Zadnje čase sem se povsem prepustila občudovanju zvoka in kaj prihaja k meni kot človeška prisotnost do občudovanja sončnega vzhoda.

Ker sem si nekako želela prisotnosti neke osebe v moje življenje, sem odprla decembrsko druženje, z namero »kdor začuti« in da spoznam pogumne duše, duše, ki si dovolijo preko omejitev in deliti svoje življenje z menoj. Nepopisno sem hvaležna vsakemu, ki je prestopil prag hiše, saj vse, kar je bilo izrečeno, mi je nosilo velika sporočila. V mojih srcih ste moji utelešeni angeli.

Res hecno, kako se mi je lahko iz tako globokih in skritih zanimanj, vprašanj,... in ko vse pride k meni z odgovorom, v kakršni koli obliki, neverjetno in občudovanja vredno. Samo res je na nas ali spregledamo odgovore.

Vedno hrepenim po miru in spancu, počitku, biti s seboj v ničemer, zgolj umiriti tega sogovorca znotraj mene v budnem stanju in v tem mirovanju živeti, zgolj bolj miselno počivati in biti to, kar dejansko sem lahko brez zunanjih vplivov. Ampak bolj, ko se zbližam s seboj in se otepam zunanjega, bolj jasna je lahko slika kdo sem, moja jasnost, bit,.... a kaj z vsem tem, če tega ne znam vpeljati ven.

Vsa občutja, to blaženost in mirnost, ki jo lahko dosežem, je resnično težko vpeljati v zunanji tako hitro premikajoči se svet. Ampak resnica vsega je, da je samo težko dojeti, da sem jaz tista, ki določam hitrost in se za to zavestno podajam v doživljanje sebe s popolnoma odprtim srcem. In tu sva z umom zdaj prijatelja. V budnem stanju je lahko popolnoma tiho z menoj in ne blodi v prazno, ni več moreči motorček, čeprav na trenutke delujeva zelo burno in eksplozivno, če je potrebno in tako je prav. Pa četudi kdaj nori, naj nori, ima prostor v meni, ki je temu namenjen. Sem popolnoma mirna z njim.

Opazila sem, da tisto nekaj slabo dejansko ni le tako slabo, čeprav se zdi na trenutek, da mi ruši ravnovesje sebe, ampak globje ko gledam na vse situacije, globje lahko razumem vso delovanje, ki je tu tako znotraj mene kot projekcija vsega, ki jo zaznam.

Slišim pripovedovanja, kako nekdo nečesa ne razume, kako nekdo nekaj o drugem,... Kaj vsi vidijo res zgolj samo zunaj? Meni se zdi, da sem jaz vedno le znotraj sebe in ker govorim iz sebe, sem včasih kot izgubljena v tem zunanjem svetu.

Ja, tega je v bistvu največ zaznati, kako drugi nekaj vidijo v drugem in hkrati tudi meni sporoča, da se v določenih trenutkih tudi sama najdem v tem, ker si želim ljudi razumeti, razumeti njihovo dojemanje, a hkrati si jih ne želim čutiti, ker si ne želim predstavljati, ker ne želim biti nekdo drug, torej skušam vklapljati zgolj »slišim, razumem«, a povzamem zgolj le toliko in žal spet preveč, da se toliko vživim v neko zgodbo, da zmorem tudi sama soditi in obsojati. Rada sicer omenim, povem, da nerada sodim, vendar se drugače ne zmorem izrazti kot se. To sproži tudi moje osebne tresljaje znotraj mene, ki ne vibrira tako kot bi si jaz želela, zato se mi vedno vklaplja ta del, ki je po vsej verjetnosti dušni namen sebe in sicer, da iščem rešitve in možnosti, kako na dane situacije spreminjati v najboljše verzije; najprej popraviti sebe kot najboljšo verzijo SEBE, potem pa ali izrečenega, dojemanja, v dejanju, v problemu, konfliktu, situaciji,...skratka neki neki, s čimer se lahko izrazim.

Tako dobivam občutek, da kljub svojemu poklicu, ki je osebni asistent hendikepirani osebi, nosim povsem drugačna sporočila v življenju in delovanju. V bistvu se čutim včasih res kot »pikapolonica Lilliput put,....ta ta da da...«, ampak to je samo lik.

Jaz sem še vedno zgolj le sama jaz, ki se slišim v vseh notranjih sporočilih, a so aktivatorji misli ob nekom drugem, pa četudi je to mimoidoči pešec. Dobro, to sem sprejela, da se pač aktivira. Se ne trudim več tega ugašati. Misel pride in gre, tako kot gre mimo avto. Zdaj ga vidim in zdaj ga ni več. Sprejela sem v popolnosti ta zunanji svet s celim svetom in ga v vsej polnosti le ljubim v tem kar je. Težko je razumeti, kako lahko vse sprejmeš, vendar ko res vse sprejmeš, tudi politiko, vojno, lakoto in vso krivico sveta, ki se zdi, da je krivica, s tem potem prihajam do naslednjega, meni ključnega stanja, ki bi lahko bilo kot milost. Je to milost, ki jo je čutiti, kako biti sočuten v tem, čeprav sočutja tu ni več, a kljub temu. Ko se to dvoje preliva v mojem dojemanju in sprejemanju vsega, potem se zdi, kot da sem resnično našla ves smisel v nesmislu.

Ključ je resnično odprto srce in živeti brez sojenj, obtoževanj, zavisti, pustiti um zgolj samo v dojemanju zaznav in ne več v umešavanju nečesa, potem,... in po tem, ne vem,... vse odpade. Vse tako vidne maske, ki jih lahko vidim pred seboj mimoidočih peščev brez mask, ljudi v trgovini,... vedno globje vprašanje je znotraj mene »Ali oni vedo, se zavedajo?«. In dobim odgovore. Toliko vsega je znotraj človeka, da si ne morem predstavljati, koliko smo res ljudje zmožni nositi vsega, kar nosimo.

In ta čistost, znotraj drugega, ki ni prepoznana, jo jaz prepoznam. Na trenutke mi je žal za njih, čeprav mi ni žal kot neka žalost, bolj sočutvujem z situacijo, da se ljudje nimajo časa soočiti s seboj, da se ne uspejo spregledati v svojem bistvu. In ko opazujem njih, se vprašam: »Ko opazuješ njih, vidiš zdaj tudi sebe? Vidim. Vidim se. Razumem se in molčim.«

To je njihovo, njihova življenja, ki so, ki nosijo svojo zgodbo, svoje izkušnje, svoje fajte,... njihovo. Spoštujem in sprejemam njihovo. Občudujem bolečino, padce, zmote, jezo,... samo občudujem in vsakič se zaradi tovrstnih opažanj zahvaljujem sebi, kaj vse sem že prerasla in kje se nahajam znotraj srca.

In kako je res z menoj? Čutim se izpolnjeno. Vse je v bistvu uredu. Hvaležna sem gledanju življenja, ki je zunaj mene, hvaležna za svoje čute, ki so in vas zato lahko opazujem, občudujem ali zgolj le gledam. Gledam vaše dogajanje, dojemanje. Ali se sovpada vaša razlaga s tem kar čutim znotraj sebe kot vas. Opazujem se in opazujem vas. V večini se mi ni težko prepustiti, vendar za tovrstna stanja je tako malo besed, ki bi vam lahko izrekla, kako se sama počutim. Poskusim se izraziti čim bolj jasno, da skozi vas predstavljam sebe. Če ne drugače pride zgodba, ki jo lahko povem in tako dojamete, kaj sem mislila, ko sem iskala besedo o vas in se nisem znala drugače izraziti. Torej dajete mi priložnost, da se skozi vas izrazim.

Včasih pa, včasih zgolj le poslušam in želim biti zgolj poslušalec. To mi je všeč. In biti samo prisoten v neki zgodbi. Torej biti izključen in biti zgolj prisotnost. Včasih se resnično čudim, kakšne močne zgodbe pravzaprav prihajajo k meni. Koliko ljudi se je že opogumilo spregovoriti o svojih stiskah, bolečini, ponižanju in kako doživljajo svoj sram in krivdo. To je nekaj, kar se ne da opisati. In ja, ljudje smo si tako različni v vsemu, da smo resnično avtentična rasa k izpolnjenjevanju svojega namena in izkustva v tej zemeljski masi, ki smo. In začeli smo se odpirati, odpirati s srcem. To je tisto, kar sem si vedno želela in dočakala. Svobodno izražanje in odprta srca. Da vedno manj prstov kaže na nekoga, tistega zunaj kot na krivca, (ki ga niti ni). Dogaja se sprejemanje drugačnosti in to mi je všeč.

Zaradi sprejemanja vsega kar me obdaja,... Resnično sem se »trudila« vse sprejeti, a hkrati vse opustiti kar je naučenega, kar je znanega,...to mi je pasalo, ker moj um niti ne zmore tovrstnega znanja. Zdaj sem končno doumela, da mi vse naučeno niti ne koristi v tem kar sem, zato sem šele zdaj resnično umirjena, da sem si končno nehala očititati, da nisem »tupec«, ki v osnovni nisem imela petic. Ne. In tudi takrat mi ni bilo težko pri srcu, ker sem vedela nekako, da se mi zaradi tega ne bo nič bolje pisalo. Že takrat sem vedela, da me šolsko zahtevano znanje ne bo pripeljalo do tega, kar sem čutila znotraj sebe, kar mi sledi, čeprav nisem in še zdaj ne vem, kaj. Bil je občutek sebe, čeprav nisem vedela, kaj je tisto, ki se mora izpolniti kot mogoče tudi danes ne, a me to ne omejuje več v svojem izkustvu tule. Moj samokritik se je končno umiril v tem. Sem kar sem.

Zadnje dni imam izjemne dneve. Vedno pogledam kdo prihaja v mojo bližino.

Z nekom sem se končno srečala, ki ga opazujem že dolga leta in res zgolj samo občudujem. Njegova dela, v bistvu risanje, njegovi izdelki. Nekako sem se morala zadržati v globjem vzdušju njega samega, saj sem se nekako prvič soočila z njegovo bližino, prve izrečene besede njegovim očem. Malo mi je bilo nerodno, ampak tisto v meni je tako dolgo čakalo, da sem znotraj žarela v vsem izrečenem. Nasmešek v duši, saj se je zdelo, da je bil pravi trenutek, da o sebi izve nekaj, česar ni pričakoval.

V bistvu mi je resnično lepo najprej opazovati neko delo, si vzeti čas za to kar vidim in v tem videti dušo človeka. Ga/jo podpreti v delovanju, četudi je to zgolj samo enkratni kompliment,...vtisne se v spomin. Duša se spomni, duša ve, zbudi se v svojem namenu. A ker je moj besedni zaklad omejen, ker ne najdem v besedi globjo širino, se vedno nekako aktiviram potem v čutenju.

Tudi on kot umetnik je del moje globine, skozi katero se težje izrazim, a v čutenju je nepopisna hvaležnost, sij barv in celota te lepote, da ko zaprem oči, znotraj zgolj le žarim. Čudovito, bi rekla na hitro.

In tako gledam vse duše, ki me obkrožajo, da sem zgolj le nebeško hvaležna za vse. Vse stalne dušice, ki so mi ob strani ves čas, so zdaj »srečne« v svojih novih gnezdecih,...torej tam zunaj je vse lepo in živaho kot sem si za njih vedno želela. Čudovito. Včasih od lepih zgodbic kar zajokam, tako vesela sem.

Ljubezen? Ja, moja ljubezen. Želela sem si jo čutiti skozi drugega,... in tistega avgusta me je prišla »obiskati«. To je bil neopisljiv dogodek, ki bi bil vreden svoje zgodbe, saj resnično ni le zgodba. Je zgodba več dimenzij, onkraj, energijskega kanala. Tega sem se ustrašila. Tisti moment sem sicer jokala kot dež, a te solze niso predstavljale bolečine. Soočanje z ljubeznijo samo, ki je onkraj našega čutečega telesa. Nisem se čutila, da sem jo vredna in jo sprejela le za en košček kot sporočilo. V bistvu mi je bilo zadostno, da sem vedela, da obstaja, da je in da je živa tudi v meni. Da jo zmorem čutiti v vsej čistosti in jasnosti. A da obstaja nekdo, ki čuti kot jaz? T nnnnnn t nnnnnn.... Kaj pa zdaj? Ne, preveč je bilo globoko in ustrašila sem se. Moj ego je odločno rekel »ne«, a duša je zaupala v nekaj, kar nisem razumela. Če ne razumem, nič hudega. Enkrat že bom ali pa pač ne.

Prepustila sem se v tem sprejemanju in si dovolila čutiti tej prisotnosti vibracij, da sem na trenutke pozabila, kdo sem. A ni pomembo kdo sem, saj to kar je bilo čutiti, sem zgolj prisotnost, združena v čisto ljubezen, ki je in tu ni več zaznati sebe. On je nosil drugo sporočilo, ločilo naju je le drug utrip srca, a se zdi kot da bilo hkrati isto. Vidim, enostavno vidim, kako globoko grem lahko nazaj v videnja. Stik s svojim domom, videnje sebe v celoti in delovanju.

Kako še bolj čarobno je lahko življenje v tej težnosti, le če se želimo res soočiti s tem, kar nam nasprotni posameznik prinaša in sprejmemo sebe v tem, kar smo dani trenutek in to izraziti. Ves čar je skrit v odprtem srcu, iskrenosti in skromnosti.

Zdi se, da dokler predeluješ svoj težji ali temni ali boleči del sebe, tisto polovico, ki ji pravimo, da se mora pozdraviti, je to res jebeno potovanje v sprejemanju sebe z vsem šrotom, ki ga navlečemo nase skozi življenje, a ko to ozdravimo,.... ostaneš zopet zgolj le ti, ki si. In v tej novi prepoznavi, ki sem, vedno bolj razumem odmik od ljudi, kako nepomemben postaja sistem, vse kar me omejuje, enostavno zbledi. Odide kot da tega niti prej ni bilo.

Čustva postanejo del nečesa, kar je bilo, kar je zdaj spomin, a se ta trenutek ne poistovetim s tem, saj tega dejansko ni več in čemu bi gledala nazaj, ko je pred menoj vse tako lepo. Točno ta trenutek je vse kar imam in s tem lahko razpolagam, se odločim, ljubim.

Podvomila sem tudi že na »prikriti blagoslov«, ki je bil, je,...a ne zaznavam iskanja vrednosti v negativnih situacijah, kvečjemu nasprotno. S tem, ko in če se razdajam za druge, osvetljujem pot tako nasprtonemu kot sebi, saj sem pribitega prepričanja, da je ljubezen edina stvar, ki nas je ustvarila in potrebno jo je razdajati povsod, za kar se zdi humano, dati sočloveku pozornost, skrb zanj in zato nič pričakovati. Čar, kako biti človek človeku, razvijati dobre odnose.

Rada vam povem, kako lepi ste, čudoviti.

»Nasvidenje. Naredite si čudovit dan.«, je ponavadi rekel moj učitelj.