BIO AKUSTIČNI IZVORNI ZAPIS ČLOVEKA

Človek je res eno čudo tega sveta.

Vsak se je že kdaj vpašal »kdo sem in kaj tu počnem, kaj sem kot človek, kaj je človek«, skušal prepoznati, povezovati in pomislil že iz vse navedene zgodovine, teorij, novih znanstev, kako resnično smo nekaj posebnega, nekaj, za kar se človek trudi razumeti skozi življenje. Nekdo hitro obupa nad to mislijo, nekdo posveti temu več časa, nekdo pride do spoznanja in nekdo, ki ga sploh to ne zanima, samo deluje, živi. Včasih me žalosti, ker se ljudje obravnavajo zelo samoumevno, da smo le človek, ki mora živeti in zato spregleda bistvo svojega izvora in narave.

Od rojstva, pa do smrti, nam je dan nek program z navadami in vzorci, kako naj bi človek deloval, kako se prilagaja in zlije z okolico, družbo, kaj je družina in odnosi, priložnost raziskovati, se učiti, ustvarjati, kar naj bi za zaključek rekel na koncu »Živel sem«.

Vsak se skozi vsa obdobja nadgrajuje v spoznanstvu tistega, kar mu življenje nudi. Vsak izraža sebe na svojevrsten način, izkazuje svojo avtentičnost, živi, kar želi živeti.

Jaz bi sebe opisala kot da sem nekdo, ki mi zelo veliko pomeni razvoj družbe, v smislu, da ima vsak svojo pravico in možnost imeti svoj osebni prostor, živeti v okolici, v kateri je lahko povsem resničen, brez maske, pretvarjanja od priučenih vzorcev sistema od verovanja do politične opredelitve. V tem pogledu mi je vseeno, kdo je in kaj. Vendar ni mi pa vseeno, da je človek sam sebi ujetnik v svojem telesu. Da ne razume svojega življenja, da ne razume kaj naj dela, se ne more udejanjiti v tem, kar ga veseli, ker ga zgolj omejuje »pač kr"kej«.

Tudi sama se še ne prepoznam v celoti kot najboljša verzija sebe, čeprav se mi zdi, da je vse popolno in časovno prilagojeno glede na že preživeto. Vedno sem živela sproti, da sem v sebi čutila kot izpolnjeno, čeprav se mi je zdelo, da mi veliko manjka tistega oprijemljivega tam zunaj in nekaj, kar bi me naredilo sebi popolno, a zdaj vem, da potrebujem zgolj le sebe. Do sem sem prišla.

Evo, zdaj štejem 45 leto, ko sem končno spustila sram, da stopim s pisanjem ven, pa čeprav s tako obupno slovenščino, a zgolj samo zato, da se izrazim brez strahu in sramu.

Resnično mi je do tega, da se sploh izrazim, saj sem prej živela vedno z nekom, le za nekoga, z nekim namenom in se samo prilagajala. Nikoli nikogar ni ne zanimalo ne brigalo o meni, tu sem bila le za zunanji svet in s tem normalno živela kot vsi. Evo, brez problemov sem se vedno zlila v okolico, kamor koli sem pač prišla. Povsod sem bila sprejeta, npr. bila prijateljica onemu klošarju tam na cesti in bila prijateljica onemu tam, ki je živel v vili in mu bila super družba, ker je bil tako zdolgočasen v svojem življenju. Nikoli nisem bila opredeljena ali omejena.

V meni ni onega dela, ki bi rekla neznanemu »ne«, ampak izziv, zato sem vedno sprejela v življenje vse okoliščine, ki so bile, zgolj da razumem življenje, da razumem, kako ljudje delujejo, kako premišljujejo, o čem premišljujejo v ozadju sebe, tisto, kar nihče ne sliši. Le tako sem prepoznala, da človeštvo več ali manj enostavno v nečem vedno trpi. Al je to služba, partner, starost, kako izgledajo, zlomljen noht, neobrita brada al pa tečna soseda, skratka vedno neko nezadovoljstvo. Sama sem tudi kdaj padala v te vzorce, ampak nikoli nisem pretiravala v nečem, da bi se dolgo zadrževala v nekem stanju, npr. po modnih muhah nečesa, ampak zgolj le opazovala, kako se spreminjajo letni čas, s tem prilagojeno, kako se spreminja obleka, s tem novi vzorci obnašanja, pač po modi, neki neki, kar nam vsiljujejo. V sebi sem vedno nekako ostajala jaz kot jaz.

Vedno imam oči odprte na ljudi in priznam, da jih rada gledam, ne kako izgledajo na zunanj (čeprav tudi to nekaj pove), temveč notranji del, ki se izraža navzven kot npr. način hoje, drža, kako teče, se smeji, pripoveduje; gledam celoto človeka in ga želim razumeti v njegovem delovanju. Ja, prepoznam, vidim, ampak to je priučeni del človeka, ki ga lahko vidim na vsakomur (govorica telesa, osebnost, vedenje),... nihče pa ne gleda in prepozna človeka po tem, kaj je dejanska resnica znotraj njega in koliko skritega sveta v njem je prekrito, drug pred drugim, pred zunanjim svetom in se zateka vanj, ko potrebuje svojo lastno varnost zaradi česa ali pa da nekdo, ki se sicer prepozna v samem izvoru, s tem deluje in živi (jupiiii za take).

V meni se je v enem delu življenja prebudila želja, imeti boljši stik z ljudmi in s tem graditi boljše odnose med ljudmi. Prepoznala sem potrebo, da želim pomagati, zato da bo svet zaradi tega boljši. In sem. Vedno, vsakemu in povsod, če me je le kdo prosil za pomoč. Od prostovoljstva, negovanja in spremstva invalidov, kot čistilka kje, prijateljici likala, ker je bila ona utrujena, bila nadomestna mama, finančna pomoč, pomoč pri delu od gradnje hiš do popravljanja motorjev, ma vse kar češ.

Nekako sem čutila, da dajem iz sebe, iz svoje ljubezni do nekoga, a ugotovila, da je ta pomoč al samo izgovor za njegovo lenobo, da se mu enostavno ne da pomisliti kako bi, pa bom jaz namesto njega mislila,... ma vedno je izpadlo nekako v smislu neke koristi in je kasneje prihajalo ali celo do resničnega izkoriščanja ali do nezadovoljstva tistega, ki je drugi pričakoval še kaj več kot to, ker je zanj pomoč postala samoumevna.

V zameno nisem pričakovala nič oz sem pričakovala zgolj besedo »hvala« in nek približek zadovoljstva za opravljeno delo,... kot sem sebe nudila, nikoli nisem pričakovala, da bi se nekdo čutil zaradi tega dolžan kaj do mene kot »roka roko umije«. Neeee, če lahko pomagam, bom, če dam, dam in to je to.

Danes je to druga pesem. Pomagam z namenom, ampak v bistvu ne pomagam več in posledično vse to »odpade« stran.

Na splošno, človek se preveč opleta v delovanju pomoči in koristi, ampak nekako razumem celoten preplet vsega,... včasih je blo tako, danes je tako, jutri tako. Pomembno je, da si pomagamo, a z iskrenim namenom in odnosom v tem, preprosto.

Zakaj toliko uvoda v mojem mišljenju delovanja človeka in njegovega razvoja v potrebah in želja. Želim si, da me razumete, da spoznate globino namena tega kar sledi.

Obožujem zvok. Ker rada poslušam, to pomeni, da res rada vse poslušam, pa četudi je to zvok, kako avto mimo pelje, prdec, fleksarco v sosednjem prostoru ali pa smčanje. Zvok je zvok, je znak življenja.

Namigujem, na glasbo. Glasba je tista, ki mi pomeni ogromno, kot vse, ali da brez nje moje življenje ne bi bilo polno. Odkar pomnim, me glasba osrečuje, vedno dopolnjuje v vseh občutikih, v katerih se nahajam. Tudi v onih slabih dneh, ko si naštimam kaj, da mi »razbija« in s tem presekam neugodno razpoloženje. Vedno se ji prepustim in opazujem, kaj v slišanem obuja v moji notranjosti. Da ne boste mislili, tudi tišino imam rada, zelo rada.

Tako se je rodila ŽELJA, da bi rada slišala naravo; drevo, rože, vodo, v popolnosti si želim slišati vse, kar je človeškemu ušesu nedostopno. IN, spoznala sem nekoga, ki se s tem ukvarja, snema naravne zvoke narave in si lahko samo predstavljate moje navdušenje nad tem. Joooooj, kakšno veselje v meni. Sreča, ki se je ne da opisati.

Enkrat na leto imava priložnost, da se vidiva in takrat si vzameva res cel ljubi dan, da lahko govoriva o tem, kako on to raziskuje, snema,... joj res, kako čudovito delo opravlja. Je oseba, ko bi rekla, da izpolnjuje en del mene, ko bi tudi sama to delala, ampak ne.

Dojela sem, da bi jaz v življenju veliko delala, raziskovala, ni da ni, kaj ne, a za vse ni časa, zato sem počasi v sami »IDEJI«, ko sem dobila nek navdih, začela verjeti, da to že obstaja, da se s tem že nekdo ukvarja in bo prišlo k meni ob pravem času ali pa še bo. IN TO SE DOGAJA.

Jaz v tem delu tu le občudujem svojo »IDEJO« skozi delovanje drugega. Lahko bi rekli, da manifestiram.

Kot npr ta prijatelj, ki to dejansko dela in zgolj uživam v posnetkih naravnih zvokov narave (zvok oljke, vrtnice, zvok deročega potoka, natopirjev,...)

In tako se je danes obudila nova želja.

Veste, za sebe nimam postavljenih želja in ciljev, ja one male za sprot, razen osnovnih za živež. Včasih se zaradi tega malo posekiram (res za kratek čas, niti minuto ne, he he) ker vidim, kako naj bi bilo to pomembno, a meni ni do tega niti do »fantazije«, čeprav je fantazija čudovito orodje za marsikaj. Jaz vas občudujem v vaših potrebah, željah, ciljih, sanjah, če le lahko spodbujam, podpiram, vse, zaživite svoje sanje, srečna sem za vas, ko se izpolnjuje,... A moje želje se kreirajo v širšem smislu, na podlagi stvarstva tu, zemlje, celota vsega, človeštvo, kako naj bi delovali, da bi bilo za vsakega bolj prav, kako najti ravnovesje....o tem veliko premišljujem.

Moja želja je, da bi z razvojem umetne inteligence, ki pač bo kmalu in se ji ne bo moč izogniti,...jo bom spejela in poskusila vzeti čim več koristnega in dobrega zase;

in tako prišla do ideje, kako bi vsak imel svoj posnetek kot ČLOVEŠKI BIO SIGNAL, ki ga lahko potem preoblikuje v NOTO-ZVOK, torej »MOJ ZVOK, zvok SEBE«, slišal bi se »KDO SI«.

To je možno že danes, vendar se iz dneva v dan signal spreminja glede na stanje telesa, razpoloženja itd., zato bi to posneli v prvem letu rojstva, ko je otrok dejansko »čist v svoji biti« in to bi bil »BIO AKUSTIČNI IZVORNI ZAPIS ČLOVEKA«. A to je šele začetek. Uffff.

Osnovno izvorni posnetek sebe, kot čista energija samega sebe, v katerem se lahko skozi življenje vedno prepoznaš, ko bi se izgubil (npr. nihanje razpoloženja, motnje, bolezni, travme,...) oz ko bi se želel ponovno prepoznati ali nadgraditi; Kako!?

Danes se uporablja za tovrstna potovanja za nazaj, npr hipnoza, regresija, razne psiho terapije, new age duhovnost, neki neki...

Verjamem, da glede na zmožnosti razvoja tehnologije (po igricah sodeč) ki je, bi bilo lahko to izvedljivo tako, da bi preko razmišljanja, torej misli bi bile tiste, ki bi kreirale nove zvoke oz. melodijo glede na že obstoječi asortiman svetovne glasbe.

Primer:

K svojemu izvornemu zapisu zvoka :

- Izbereš zvrst glasbe, ki ti trenutno ugaja in hkrati lahko tudi ustvariš preko »ne vem česa« video. Spomin vsega videnega, to kar se želi izraziti preko misli in domišljije (npr nekaj takega kot doživljaš pri vodeni meditaciji) in potem to dodaš, združiš  k svojemu zapisu zvoka.

- Melodija izvornega zapisa bi bila osnovna spremljava, v kateri potem spreminjaš in dodajaš nove instrumente, izbor po lastni domišljiji in tako bi ustvaril sebi »en komad, glasbo, svojo novo pesem«, s katero bi se lahko predstavil kot »KDO SEM, KAKO SE POČUTIM-kwa mi dogaja«.

- Umetna inteligenca bi prepoznala vsa stanja človeka (baza vsemogočnega arhiva obstoječega), s katero bi te potem opredelila, opisala, izrisala.

- Za vse to že obstajajo točno določeni ljudje, ki se s tem ukvarjajo, samo srečanje je ključno, ob pravem času in naslovu. Vse to je že v enem delu.

Tako kot lahko danes gledamo videospote in opazujemo, kako je glasba prilagojena gibajoči si sliki in te popelje v drugo stanje razpoloženja npr. nam nudi s tem blagostanje, mir, srečo,...ali pač bolj živahna glasba, ki nas aktivira v gibanje, ples, športne aktivnosti,...kar koli pač, kar je človeški možgančk zmožen domisliti.

S svojim izvornim zapisom »KDO SEM«, bi lahko ali nadgradil zopet kaj novega ali pač ustvaril novo pesem, prilagojeno obdobju. Kar bi si zaželel. Tako kot pisatelj piše, nekdo riše, nekdo poje, nekdo ustvarja videe, a ta nekdo bi bil zdaj človek sam v svojemu ustvarjanju tega, kar je znotraj sebe. Jeeeee, Bingo! He he he, čist sem navdušena. In tako bi tudi glasba končno dobila novo zvrst glasbe.

Tako kot se je razvijala glasba v zgodovini npr. od klasike do tuc tuc,... bi vsak, kakor bi si sam želel, predstavil svetu ali zgolj pač imel to zase. A si predstavljate te videospote. Jaz si. Polno smeha in žal tudi grozote.

Človek bi s tem tako prepoznal tudi sebe v katerem stanju se nahaja, saj bi program vseboval vsemogoče analize prepoznavnih zdravstvenih diagnoz, motenj, nihanj, bolezni; prepoznal bi se v svojih čustvih in bi se potem lažje usmeril k strokovni pomoči, zdravstvenih ali drugih faktorjev, to, za kar danes potrebujejo leta, da te pozdravijo ali pač samo, da ugotovijo, "kaj ti je". Opažam, da včasih nekomu ni prav nič, je samo v nihanju »ničesar« in se zgolj samo zdi, da je z njim kaj narobe, pa ni. S tem bi se izognili vse sortam pregledom od do...in vsakdo bi imel svobodno pravico do tega.

Sam bi bil zmožen »ustvarjati ravnovesje znotraj sebe« in ne na osnovi zunanjih sistemskih mrež, ki nas vse bolj želi ohraniti nekako v omreženju in stiski te neizhodne situacije, katere pač so. Vse manj lenuhov bi bilo, zombijev pa še manj, he he he..., mal heca, no.

Tako bi človek imel vedno s svojim bio akustičnim izvornim zapisom SEBE, da se vrača k svojemu izvoru ali da se zgolj spomni ali s svojo nadgradnjo in doraslostjo izpolnjuje. Sebe bi vedno prepoznal v vseh časovnih obdobjih (sploh na diagnozo dimence) in to bi bilo na starejša leta kot »arhiv življenja, ki ga je živel« tako kot so včasih listali albume ali danes klikamo slike na računalniku, telefonu.

To si želim doživeti v času tega življenja, da enostavno pride »moja ideja, ki je želja za uresničitev« v realnost in da bom zopet ponosna na nekoga, ki to "updejta".

Veliko idej sem že imela in nekatere opazujem, kar mi je v veliko čast, da gledam kako moja želja živi in deluje, zakaj ne bi še ta, ki je tako kjot. Da človek kljub sistemu, ki bo, ne izgubi sebe v svoji biti.

Verjamem, da bom lahko uživala sad svoje ideje kmalu in v tem res tako uživala kot danes, ko uživam v poslušanju glasbe, se z njo poistovetim, da sem kot nota, kot glas, kot tempo, kot slika, kot melodija znotraj sebe.

Veselim se tega trenutka v ustvarjanju sebe.

Prilagam pesem ob kateri se je ta ideja rodila in začutila sebe v enosti melodije, zvoka in videa.

In kako naj ob taki ideji molčim, zadržim to zase!?