POGREŠAM TE, A SI V MENI

Pogrešam te, a si v meni, je trenutno stanje, ki pluje v meni.

Glasba me prevzema, da se spustim v občutja, ki so v meni, da zaznam prepletanje nekaj vsemogočega. Je ljubezen, je strast, je predaja, je vibracija, ki mi daje smerokaz, da zgolj le vstopim vanjo.

Je Škotska, je travnik, sva midva. Tečeva, smejiva se. Beživa pravzaprav, a nisem predpričana pred kom, saj je najin tek lahkoten. V bistvu ne beživa kot se zdi, vendar tečeva v gozd, v sence krošenj, spuščava se vse bolj v dolino. Hmmm, ja. Poznan mi je ta kraj. Tu sem že bila. Vedno sem tu, ko sem sama, ko se zatečem v svojo varnost, v svoj gozd, k mojemu drevesu, ki je vedno tu zame. Tisti del, ki sem ga izpolnila kot drevo stoletja nazaj in je tu. Lepo mi je ob njem, saj je del mene, je jaz in je novi on. Lepo drevo, brez imena, brez vrste, le drevo in zeleni listki, ki se lesketajo v sončnih žarkih. Lepo modro nebo s soncem in moje drevo, ki je tu zame in živim z njim, vedno v njegovem objemu.

In živali. Vedno pridejo. Vedno me obiščejo, moji metuljčki, ptički, konjički, pajki, kače, želve, mravljice, vsi so tu, vse se zdi kot da sem v pravljici ob pogledu vsega kar je tu zame. Kako srečni smo skupaj. Čarobno je. Vse je tu tako čarobno zame.

In moj slap. Vedno mi vzame sapo ob pogledu nanj. Oh drevešček, naj se malo naslonim nate in samo občudujem vse kar je zame. Bodiva kot eno, jaz ti, ti jaz. Dihajva skupaj.

Niti ne vem kateri letni čas je, vendar tu ni letnega časa. Vedno vse tako cveti in trava je tu tako nežna, mehka.

Tu sem vedno sama, pa vendar, kje je zdaj tisti, s katerim sem tekla v svojo srčno dolino. Ni ga, a ga čutim. Zamižim malo, saj bo prišel. Poslušam vse, kar me obdaja. Čutim drevo, čutim zemljo, travo, slišim živali, slišim slap in čutim njega. Ja, še vedno so vsi ob meni prisotni, vsa občutja ki so in kot da je tu tudi on z menoj.

Prebližuje se, bolj in bolj. Ja, je, je tukaj, ob meni je. Mmmm, njegova bližina, čutim njegov dih, ki je kot veter in veter mi boža lase, čutim ga ob telesu. Vdihnem, da zadržim dih in čakam trenutek, da ga zaznam bolj. Ja. Tu je. Ob meni. Čutim toploto in nežen šepetajoč glas. Trenutno je to stanje, ki me nežni. Čutim, kako se spušča energija, ki je nekoliko težka, ohhhhh aaaa. Niti ne vem, kaj je to, vendar ji ne dam pozornosti, se le prepustim, da to oddide in oddide. Čisto tako, preprosto.

Toplota, a hkrati hlad mi prija. Po celem telesu me ščemi. To mi paše. Tako prijetno kot žgečkanje, a v milejši obliki. A kdo je tisti, ki zazna, da mu paše? Aha. Le toliko, da telo ne odreagira, a pod lasiščem čutim, kako se ježim od užitka. Kako čudovit občutek. Naj ne mine, čeprav vem, da bo. Zopet vdihnem, da se zavem kje sem, a hkrati takoj pozabim, saj si ne želim biti nikjer, samo tu z njim in v valovanju vsemogočega, ki je na meji določitve stanja, a ne želim, da vem kje sem.

Neee. Ne smem zaiti, želim ostati tu, z njim. Zopet se le prepuščam tišini. Zopet tu, kjer se ne počutim kot jaz, pa vendar sem, nikogar ni, a je on. Odpira se mi, čutim njegov sij, čutim njegovo ozvezdje, zaznavam barve, zaznavam, da sem nihče v ničemer, a hkrati vse v božanstvu. Lebim. Lebdim z njim in se samo prepuščam zaznavam, da je tu. Nič drugega ne želim, saj že vem,... ko si nekaj želim, izgine. Torej nič, ničeser ne želim in tako samo ostajam v stanju, kjer sva eno, kjer sva vse. Telesa niti ne čutim. Vem, da je, vendar nosi povsem drug pomen, ki ta trenutek nima pomena tu. Tu ni Taške, tu ni nič, le »nekaj«, ki lebdi. Energija ima ples, ima barve, ki se prepletajo ena v drugo, nosijo sporočila, ki niso za slišati niti za brati. Sporočila srca, sporočila ljubezni, sporočila sija. Vse je tu tako brezčasno, tako breztežno, lahkotno, nežno, v popolni milosti in sočutju vsega, tako božansko. Tu si želim domov, tu bi ostala, a vem, da še ne.

Vem, da moram še nazaj. Vem, da sem tu samo začasno, z nekim namenom sem tam, ki sem si ga zadala, a zdaj mi to ni pomembno. Tu si želim biti čim dlje, naj ne mine, a nekaj mi govori »Po to si vendar prišla. Do tu sem te pripeljal. Ostalo je na tebi".

A kdo je on? V bistvu ni bilo podobe, a vem, da je bil nekdo. Odpeljal me je do tu. Zakaj vedno odide? O joj, in če je on, jaz? Ja, pripeljal me je do tu, da spregledam, da začutim in da se zgolj le prepustim. Samo na meni je, ali si želim živeti takšne ljubezni tudi tam, kamor moram nazaj. Kako jo živeti tam?

Midva še vedno pleševa in potujeva v tem brezčasju vesolja. Zvezde nama kažejo pot domov.

Za hip se vklopi oni del v meni, ki je vedno zame tu, da me čuva, da mi pove, kdaj, kje, kaj, da opredeli, da oceni, da reče, dovolj je. Joj, pa spet te misli. Ohhh, OK, razumem. Ne morem biti tu, če zdaj pripadam zemlji. Odločila sem se zanjo, odločila sem se za izkustvo biti človek in ga podoživeti v polnosti vsemogočega rukarja, kar je v človeštvu možno, da občuti. Prišla sem okusiti sovraštvo, jezo, zavist, sram, žalost, predvsem pa bolečino. To je glavno, ki se tiče vseh. Vsi jo čutimo, vsi jo imamo, to je tisto, ki je namen preseči. Meni resnično ne paše tega nositi v sebi, nikoli mi ni, se nisem čutila del tega, razen žalosti in bolečine, a ne rabim več. Ljudje se tega kar držijo kot da jim je všeč. Vem, ne razumejo, saj tudi jaz nisem, a sem iskala pot ven. Vsako sekundo, vsako minuto, vsako uro, dan, mesec, leto, leta..... Ni mi potrebno tega več izkušati. Vem da je, a sem se odločila, da to vseeno spoznam iz vseh kotov, ponesem vase ter to v sebi spremenim v ljubezen. Imeti zgolj dovolj ljubezni za vse kar je. Ob vsemu videnemu in kar sem že doživela!? Kaj si človeštvo res zasluži pri tako izpirjenemu umu, ljubezni? Aha, se že spet vklaplja moj um. Prijatelj moj, ti si ena »moja ljubka maštra« tu, he he, dobrodošel nazaj. Za trenutek sem te pustila počivati.

Nekaj mi z nasmehom pravi »JA«.

»Tudi to je del ljubezni s teboj«, slišim še glas, »Ta del prepoznaj v vsakemu, ki ga srečaš. Saj veš, saj znaš. A oni? Kdor ve, tako kot ti, živi ljubezen, kdor ne ve, mu jo pokloni, ga usmeri, mrbit jo začuti takoj, najde sam, s tem se ne ukvarjaj. Ti samo ostani ti. Boti ti. Saj veššš.«

Zopet sem sama, a ga čutim v popolnosti, da je z menoj. Zaupam, zgolj samo zaupam potovanju nazaj, da se vrnem varno k svojemu drevesu. Prepuščam se spustu in počasi vkljapljam del sebe, ki potrebujem telo, potrebujem misli, premik, potebujem dih in izdih. Še vedno mižim in sem z njim.

Odprem oči in še sem v njegovem objemu. Še vedno čutim vse kot prej. Gledam moj lep slap in metuljčke. Ja, še slonim ob svojem drevesu. Vem, da moram počasi odditi. Nič, probati moram. Probati ali bo tekel z menoj. Vstanem in se zaženem v tek.

Tečem brez se ustaviti, ker čutim, da je z menoj. Vesela sem, tako vesela, da se niti za sekundo ne obračam. Nisem se poslovila od svoje srčne doline, a nič zato, čutim, da je z menoj, teče z menoj, je v meni. Srečna sem, čutim radost in veselje, čutim vse kar je bilo prej prisotno. Čutim, da je vse tu. Zopet ni besede, ki bi opisala ta stanja, ki so. Znotraj mene bivajo kot da jih ne izpustim več, pa veste zakaj. Ker sem jih iz misli že izpustila in si dovolila, da delujejo v meni.

Vse kar sem zmogla opisati, je bilo s pomočjo mojega uma, ki je tu zame, vedno in povsod, dokler bom tu. On mi bo pomagal vam povedati, nekaj tako približnega kot je ta zgodba. A bistvo, ki prebiva v meni, samo JE, se je ne da opisati, samo živeti.

SAMO ŽIVIM, tako kot ti.

Nekateri veste, nekateri ste izvedeli zdaj. Prepoznaj se, saj je to tudi tvoja zgodba.

Če ne danes, mogoče jutri, čez mesec dni, čez leto, nekdo, ki pisal bo: »Nekoč.«

Ljubim te, TI, ki to bereš.

Ljubim te življenje.