Mala sem bila, a dovolj stara, da sem že kaj "ušpičila". Sedim za mizo z dedkom in mi nekako ni šel oni radič z ocvirki. Kar sedela sem in čakala, da me pošlje od mize, ampak ne. On je gledal televizijo, dokler se ni odločil iti ven. Ko je odprel vrata, je notri pridrvela mačka. Gledam jaz ono mačko, kako ona meni “maw maw”, hmmm. Pogledam, kje je dedek in ji hitro fliknem one ocvirke pod kavč "maw maw". Kaj sem z radičem naredila, nimam pojma, ne spomnim se.
To sem nekajkrat ponovila. Čakanje za mizo pač ni nič težjega. Malo sem brcala z nogami kot bi se guncala in čakala. Čakala, da dedek gre, nafutram mačke in tako bili vsi zadovojni. Kako lepo je imeti mačke pri hiši.
Dokler to njemu ni postalo rahlo sumljivo. Zakaj pred njim ne jem, ko gre on stran, jaz pojem. Eeeeh, tudi naš dedo je bil brihta. Takoj je posumil, da moram hrano nekam dajati in ne bodi ti dedo, vzame špeguček s seboj (itak jih je imel povsod neki postavljene pri oknu, da je videl ven, pa kdo je na prtonu) in tako ugotovil mojo “finto”.
Šel je po gajžlo (kot bič, s tenkim usnjenim trakom) in me namlatu ku vola. I jaj, je bolelo in peklo. To je bila moja prva batina, katere nauk naj bi bil, da se hrane ne meče stran, in “lagala sem”.
Enkrat sem se nekomu zaupala, kam s hrano, sicer povedala, kaj se je zgodilo meni, se vseeno odločili za isto potezo in bemtiš no, ni blo fajn. Tokrat ni bila gajžla, ampak šlauf za vodo. Maaah, jej.
Torej:
- “Hrane se ne meče stran”, se poje, k ne smem bit grižasta. Posledično nisem izbirčna in zato res izjemno hvaležna.
- “Ne laži”, ker ko te dobijo na laži, te nimajo več radi in
- “Nikoli ne kradi, kradejo cigani.”
Če boš kradla, te pošljem takoj v Ljubljano al pa k ciganom. Če rabiš denar, povej da ga rabiš in dal ti ga bom.” Vzeto na znanje in ubogala bolje kot vojak. Evo, še danes me tuj denar niti ne briga niti ne gane. Če ni moj, kwa čem. Če ga najdem na tleh, z veseljem delim naprej. Če ga imaš dovolj za vse svoje potrebe, je lepo vsaj en delček kam donirati, saj se obilje vedno vrača v drugi obliki!
Alora, bila sem otrok, ki sem otroštvo preživela na vasi. V bistvu mi nikoli nekako ni bilo dolgčas. Ko sem vse oddelala doma, sem šla lahko na vas. Obiskovala sem vse naokoli, komu kej pomagala pri delu, obiskovala njihove živali,… lepo mi je bilo. Vsi so me imeli za svojo. Najbolj se mi je zdelo, če me je kak vprašal: “Ma čigava si ti?” in jaz vedno veselo in odločno nazaj “od ...(njegovo ime)”. Dober občutek, saj sem čutila, da nekomu pa le pripadam. Mama je itak v Ljubljani, očeta nimam, nona je bolj ku samo nona, ma ostane torej samo deda. Ha, njega so vsi poznali v vasi kot dobrega, pridno delovnega, vedno je vsem pomagal naokoli, a ma z njim pridt navzkriž “sam bejž, če že lohko”. Ja, ja, tu ni imel mere. Ku se je njemu odpeljalo, se mu je res. Skrivaj sem ga vedno ali opazovala ali poslušala, zato jezo razumem in poznam. Imela sem jo priložnost opazovati vsepovsod, kjer sem bila. Vse možne izbruhe, pretepe na ulici, pretepe kje drugod doma,... Jah, buške, kri, zlomi, kdo je ostal tudi brez zob, pač svašta.
No, bistvo, ki mi ni bilo najbolje razumeti kjerkoli sem bila, so bili stavki; “Da ne boš povedala komu, kar ti razlagam. Bog ne dej, da komu kej poveš. Drž jezik za zobmi. Glej, da boš tiho.”
Ma blage veze nisem imela, kaj jim je dogajalo s temi skrimnostmi. Pa komu bom kaj pravila? V čem je keč teh prekrivanj, kot npr moja mati "Glej, da ne boš povedala, da si bla na morju" ali pa da smo šli kam pohajat. To se je moglo skrivati,...pa še mars'kej. Booo, ne razumem, kr'neki.
Tako rada sem spala vmes med nono in dedom. Nona me je tako rada božala po šivu majčke na rokavu ali stegnu, jaaa mmm, to mi je full pasalo, mrzle noge dala pa njemu, in ko sta ponavadi zvečer kej debatirala (se pogovarjala, kaj se je kaj zgodilo tekom dneva, pa o oni sosedi, pa kaj se je tam dogajalo,…), me je to vedno tak prijetno raznežilo, da sta ponavadi kar izkoristila priložnost, da sta me kaj vprašala, kako je kaj v Ljubljani. Kaj mislite, kaj sem povedala? Ja, resnico. Včasih smo se smejali na ta račun, zakaj to mami skriva, ma smo bli tiho, ku da nihče nič ne ve.
No, včasih se je že kaj izvedelo, saj sem le od mati slišala kasneje “Jebemti p.čka” (še danes me na tovrstnen način preklinja, če me že mora kdaj, he he) in me s tem kot okregala, zakaj sem bleknila. To je bilo meni v glavi povsem nejasno, kaj hočejo od mene.
Eni, reci to in to, oni tam, naj rečem to in to, ohhhh kakšen napor v moji glavi in paziti, kdo je kaj natvezil in pred kom, kaj JA govoriti, pred kom NE govoriti. Mah, zmešnjava.
Čez čas sem to nekako sprejela-ni blo druge in potem tudi sama vedela kje in kaj ter kako kaj povedati,...ma ti pride prav v navado, ampak dedu in mami nisem nikoli lagala. Ko sem mu kaj povedala, sem mu dala vedeti, da me ne sme izdati. No, pa sva bila zmenjena, Resnica velja. In kaj je bilo potem, kasneje sem mami povedala, da sem povedala. Jaaaa no, nisem zdržala biti tiho "picka jedna".
Dokler nisem prišla do situacije, kjer se nisem znala odločiti kaj naj. Namreč zaljubila sem se v najlepšega fanta na tem svetu. Tako je bil lep. Saj veste, ko si mlad, je full pomembna lepota. On je bil moj princ in vse so mi bile tako fouš (to so mi druge povedale, meni se je samo zdelo full dobr). Hodil je na gimnazijo, torej bil je pamenten, tam na Ledinah so bli mal drugačni, full pametni, pa full vsi pomembni, pa full funky, pa kr kej še FULL.
Bil je iz premožne družine in glede na to, da sem bila jaz, saj niti ne vem, kako so me obravnavali, ampak bli so proti meni, sva se zato zadrževala raje pri meni doma. Močna ljubezen, out of control, čist out. Tisti drugi letnik sploh nisem mogla drugače preživeti kot samo z njim, dihala sem samo zanj. Kakšna šola in zato ponavaljala drugi letnik, ehhhh. Sem pa zato potem zagnala na polno.
Na začetku me je ta lepi vprašal ali sem bila že s kom. Seveda in mu priznala prvega fanta. Nisem bila prav ziher, če lahko omenim še koga, ker je bil kar ljubosumen in sestro je pretepal, če ga ni ubogala, pa črnogorac, k so baje mal bolj občutljivi pri teh stvareh… in tako sva bila skupaj 2 leti. Nimam pojma, kaj je ta usodni dan bil, ampak slišala sva se po telefonu in me je vprašal ponovno, koliko fantov sem imela. Odgovorila sem mu iskreno, tri. "Kako tri, če si rekla, da si imela samo enega." Ups. Adrenalin mi je naraščal, utrip na 1000, kaj bo zdaj. V telefon je začel tuliti, da sem k.rba, pra.ica in ne vem kaj še. O joj. Slišala sem samo zaključno izjavo: “Zdej pridem k tebi in te bom pref.ku k pra.ico.” in odložil telefon.
Sedela sem na tleh in nisem vedela kaj naj. Postajalo mi je slabo in res šla bruhat. Vrtelo se mi je od panike. Nisem vedela ali bo res prišel ali kaj se bo zgodilo. Doma sem bila sama, torej se lahko zgodi kar koli. Iz Bežigrada do centra je prlaufal tako hitro, ne vem če je rabil 20 minut-to je bilo res hitro za peš.
V tem času sploh nisem vedela ničesar. Okamenela sem kot v sanjah, ko tečemo, se mučimo teči, a se ne zganemo nikamor. Grozno. Moje telo je popolnoma odpovedalo. Udala sem se usodi, kar bo, pač bo, me bo pa ubil.
Prepoznala sem njegove korake, ko je stopal po zadnjih stopnicah. Slišala sem samo še “pra.ica, ubil te bom” in udarci so samo padali. Kako, kje, kam,...ne vem, oh moji kolki, black out.
Raztegne mi kavč, me dvigne in da nanj. Sploh ne vem, kaj se je vse zgodilo, a bolelo je vse, samo ležala sem in se ne premaknila. Zavedala sem se le, da sem živa, verjetno zlomljena tudi ne, alora, preživela bom. Govoril mi je neki, a ne vem več kaj.
Ravno ko je on odhajal, pride mati domov. Slišala sem: “ Hčero sem vam pref.ku, ker je priznala s kolkimi desci je bla” in zaprl vrata za seboj.
Mati me gleda na vratih in mi reče: “Upam, da si boš zapomnila za večno. Moškim se ne govori resnice.” in zapre vrata. Rekla sem samo: “Ja, zdaj razumem.”
S tem svetom je nekaj fejst narobe. Ko ljudje govorijo resnico, so tepeni.
Spomnila sem se, kako jih je moji mati enkrat od nekoga fasala. Sicer ne vem zakaj se je šlo, ampak sem posegla vmes, da bi jo branila in tako sva bili obe v objemu, da je “oni” nehal. Hitro je šel in se nikoli vrnil, hvala bogu. Torej je šla skozi to tudi sama in ve,… V bistvu sem bla hvaležna, da me je pustila pri miru, ker me je bilo več kot sram in ne vem več kaj vse se je razvijalo takrat v meni. Rabla sem samo mir in osamo.
Moj lepi princ je prišel čez dva dni k spodnji sosedi, češ ali je tako prijazna, da mi izroči darilce zame,...kot naj gre ona in ali bom sprejela darilo. Ko me je videla v postelji, ni vedela kaj bi. Dala mi je tisto darilce in odšla. Evo, on je bil naslednji dan že pri meni, ker mu je bilo hudo (on naj ne bi nikoli več prišel). Jokal je z menoj, ležal, me mazal, božal-oskrbel in me samo imel v objemu. Jaz sem bila še vedno v šoku in samo jokala. Jokal je z menoj in me prosil odpuščanja. Samo da mu oprostim in da se ne bo nikoli več prikazal.
Takrat je v meni kliknulo, da je to edina šansa, da spregovorim o resnici, o fantih in da njegova predstava o fantih niso to, kar je on mislil. Bilo mu je še bolj neprijetno in mi začel obljubljati: “Nikoli več se ti ne bom približal, samo oprosti mi”. Molčala sem, nisem mu mogla oprostiti, samo rekla sem “Uredu je.” No, po enem tednu sem pa le zlezla ven iz postelje, ampak kaj se mi je kaj dogajalo v glavi, ne vem več. Ležala sem, komaj kaj fizično migala, ampak je šlo, počasi.
Čez kaki mesec se srečava v parku. Moje srce je bilo zopet na 1000 obratov, saj nisem vedela kako se odzvati. Spregovoril je ponovno, da se sramuje in da si ne more odpustiti. Tokrat sem čutila, da mu je res iskreno žal in da so bile v ozadju tudi drugi vplivi, ki so takrat pritiskali nanj.
Rečem; “Ti oprostim” in me ledeno gleda ter se mi zahvali in ponovi stavek: “Nikoli več me ne boš srečala ne vedela zame, obljubim.” in res ga nikoli več nisem videla.
Sem srečala nekajkrat njegovo mamo, pa mi je ona povedala kaj o njemu,… zanimivo, ko sva bila skupaj, me organsko ni zmogla, potem sem bila pa tko fejst, da je kar kako z menoj spegovorila in tudi kar kej zaupala.
Kaj torej, govoriti resnico ali laž? V moji glavi je bilo takrat le to, kako v bistvu ljudje sploh ne prenesejo resnice, a vsi tako prosijo zanjo. Po naravi sem bila že tako bolj tiho, zadaj, zadržana,...tole me je le še bolj odmaknilo od svoje resnice, da je nisem mogla živeti in tako začela lagati tistim, ki resnice niso prenesli. Za svoje laži sem morala biti zelo pazljiva komu kaj rečem in si zapomniti zakaj že sploh lažem. V bistvu je bilo prirejeno tako, da je bilo točno tako za to osebo nekaj najboljšega. Nisem šla v skrajnost same laži, ker sem poskusila resnico nekako povedati, le da sem jo malo priredila. V bistvu tako, da jo je vsak zmogel slišati in sprejeti. V tem sem bila upeta verjetno celih 20 ali več let, tako v osebnem življenju kot tudi službeno in to zgolj zato, da smo dobro delovali in imela drug pred drugim mir.
Po tej ceramoniji-tepežu mojega lepega princa, sem bila potem v vezi 11 let s “Pikijem”, ki je bil res en fejst fant, ampak skozi leta so se situacije tako spreminjale, da mi je postalo vseeeno za vse. Bila sem deloholik, alkoholik, super punca in gospodinja, super lubica, super aktivna v vsem in vsaki pizdariji,...evo, samo drogirala se nisem, čeprav poskusila sem, ampak sem takoj vedela, da to ni to, ampak v sebi se vseeno izgubila v celoti.
Vedno bolj, ko mi je vest trkala, vedno težje mi je bilo nositi vse. Bila sem nekdo kot je družba rekla, kaj je dobro. Ma puni kurac sem mela vsega. No, včasih sem si drznila celo resnico povedati kot npr: “Kam greš?” in jaz “Varat te grem, s'kurbat se” in to ni bila laž. Ja, prav res.
Ker sem se zavedala, da hodim po robu vsega, sem pol leta vsak dan hodila mimo table "psihoterapija" in en dan kar vstopila v prostor, si ga ogledovala, skoraj že šla, ko me gospa sreča in vpraša "Koga iščete?" in jaz njej "Ne vem, zanima me, kako naj zapustim fanta, ki ga imam rada?”,… in tako se je začel proces zdravljenja, zavedanja prepoznave vzorcev družine, česa vse sem bila prikrajšana, kaj je sprejemljivo, kaj ne, se opolnomočila….in čez pol leta prepoznala nekaj v sebi, ki je želelo samo naprej in uspela iztopiti iz zveze ven, dokončno.
K tej psihoterapevtki sem stopila še dvakrat, ko nisem vedela kaj bi. Moje zgodbe so jo nekako vedno vrgle na rit, se čudila, kako "normalna" ostajam, me potolažila, da sem super in da je moj svet lep, samo spuščat ne smem vanj vsega kar prihaja notri. Jah, kako pa naj človek ve, a ne. Ona mi je bila vzor. Všeč mi je bila, ker ni bila sfejkana, pocukrana, ni mi dajala občutka usmiljenja in pomilivanja. Bila je iskreno pristna in realna. To sem pri njej vzljubila in tovrsten vzorec komunikacije se mi je zdel TOP. Ona je bila edini moj prostor, kjer mask ni bilo. Hočem take ljudi v life, samo to sem vedela.
Pri njej sem spoznala vrednote, iskrenost, poštenost in še marsikaj, kar se mi sanjalo ni, da je v meni, predvsem pa svojo ljubezen in končno udejanila pomen, ki je bil zame ključen “Ko nekoga resnično ljubiš, ga lahko tudi iz-pustiš.”
Ni lahko, res je težko, a je poteza, ki izvira iz ljubezni same in iz srca. Še se mi to dogaja in priznam da je proces boleč, a hkrati osvobaja navezanosti in še marskej druzga.
Tako sem kasneje zmogla zapustiti tudi druge fante brez slabe vesti, ker sem se odločala raje, da fanta spremenim v prijatelja kot pa da zjebam vezo, ker nisem bila sigurna kaj si želim oziroma sem mu želela "nekaj" drugega, kar bi bilo zanj bolj,... in tako je tudi bilo. Samo pri enemu sem se zmotila, pa nič hudega.
Za vse fante sem hvaležna, saj mi je prav vsak nudil nekaj, kar sem tisti hip potrebovala in ohranila dober odnos, da še danes brez slabe vesti lahko iskreno objemem vsakega.
Moj “Piki” si je po meni ustvaril družino, a po 8 letih sem čutila po oblakih, da…..da me bo poklical in me je res. Dobila sva na pijači, imela zopet lepo kot sva se znala imeti….”kelnar” naju je prepoznal in izjavil “Pa ne že spet vidva, ha ha ha”,….oba, neeee.
Imela sva tisti trenutek, preden je odšel naprej v novo vezo, da sem se mu izpovedala, vse hudo, kar je bilo v meni kot nesprejemljivo in celo jokala od hvaležnosti, ker mi je vse oprostil, in on meni nazaj “Sej smo ga vsi sral okol, dej nehi. A ti se po tolkih letih še kar s tem ukvarjaš? Pozab.”
Po njem, fantom nisem več lagala niti varala, vse je šlo tko lepo naprej s čisto vestjo. Ni bilo lahko, ker marsikdo česa ni maral slišati, pa glej,...take it or leave it.
In danes opazujem, kako ljudje še vedno lažejo, si prekrivajo, ne spregovorijo med seboj, to počnejo povsem normalno, s tem noramalno živijo,… prepoznam, vem, meni se je to sicer uprlo s celim telesom in srcem, a nikogar ne obsojam, če živi v svoji maski.
Razumem, da vsak živi “svoj shit", svojo sram, krivdo, laž, molk ali pač nemogoč, da bi spregovoril,... in tisti, ki zmorejo spregovoriti, jih globoko cenim in spoštujem, a ti so redki, vendar vas je vedno več.
Počasi, počasi, zgodba za zodbo sem se začela odpirati sebi v smislu, da sem sebi priznala zablodo v glavi, da mi ni potrebno, da drugim ugajam, da drugim postiljam tisto, kar želijo videti, slišati,... žal sem s to potezo izgubila nekaj ljudi, ampak to je čist življenjsko, saj se le tako ustvari prostor za nove ljudi in dogodivščine.
Zdaj lahko razumete del mene, ko pravim, da ste moje največje darilo, ko iz sebe govorite resnico.
Vaše kreirane, zapečatene navezanosti na določene čustvene reakcije, navade lahko spremenite v eni sami sekundi z odločitvijo, da si priznate najprej, kdo ste in kaj predstavljate svetu in kaj vi pričakujete v zameno.
Lepo je slišati, videti in vedeti, da vsak živi svojo resnico, kakor jo živi in kolikor smo si različni, tako kot znamo sprejemati zunanjo različnost, lahko sprejemamo tudi notranjo resnico vsakega in to brez obsojanja in opredeljevanja.
Tega nas niso učili, ker naj bi nas učila naša sama lastna vest in vsaka izkušnja, ki stopi pred nas.
Vsak spregovori, ko zmore in vsak spregovori kolikor zmore, a najprej poskusi sam pri sebi, preden se s prstom pokaže na drugega.
Naj vam zaupam čarobni recept, kako se izogniti "kaosu" ali se ne vplesti v nekaj;
ko opaziš, da je nasproti nekdo razkajfan, mu v svoji reakciji "ne odbij žoge nazaj"!
Četudi slišiš v svoji glavi že pripravljeni umski upor, kompliment, neki neki, ne odreagiraj.
Torej ne nalagaj na tujo jezo, razočaranja, zgražanja, bolečine ali kar koli že prepoznaš v njej/njemu,
ničesar svojega ne vračaj, ampak poskusi biti samo poslušalec zgodbe,
kot bi gledal film, povsem neosebno!
S to potezo lahko ogromno spremeniš v svojem okolju, a na tebi je, če si tega želiš.
V mojem svetu vas vidim drugačne od tistega za kar se včasih sami opredeljujete,
zato nč'bat, ob tebi doživljam svojo resnico in sprejemam tvojo resnico.
In nč'bat, nobenmu nam nč povedala.
Verz Donalda Walsha:
NAJPREJ POVEJ RESNICO SEBI,
NATO SI POVEJ RESNICO O NEKOM DRUGEM.
NATO POVEJ RESNICO O SEBI OSTALIM.
NATO POVEJ RESNICO O DRUGIH VSEM OSTALIM.
IN NA KONCU POVEJ RESNICO VSEM O VSEM.
To je 5 faz resnic in 5 poti do svobode.
Add comment
Comments