Zloraba, manipulacija in predaja

V bistvu o tem nikoli nisem spregovorila.

O čem takem je vedno težko spregovoriti ali pisati, ker ponavadi raje to damo v pozabo, si damo v glavo pečat "ne misli na to" in upaš, da boš s to bolečino lahko kar živel, pozabil. Ja, čas celi jakost bolečine, vendar spomin ostane, kukr tolk. Vprašanje pa je, koliko si zmožen iz slabih situacij potegniti ven dobro. No, v čem takem je to težko, a če izhajam iz oči družbe, kulture ali pa zgolj samo iz mojih misli, ki je naučeno, kaj naj bi bilo sprejemljivo in kaj ne, potem tu naj ne bi bilo nič dobrega, ALI PAČ!

Mislim, da ima moja generacija '77 tam tam neke podobne zgodbe, vsaj kolikor sem katero kdaj vprašala po prvem spolnem odnosu, je v večini bil odgovor "posiljena". Hmm, nikoli nisem vprašala za dejansko zgodbo, saj se mi je zdelo, da vrtati v zgodbo,... tista, ki o tem ni bila pripravljna spregovoriti, ni pametno vrtati in tako sem ostala brez ene zgodbe, kako se je kateri kaj zgodilo, dokler mi zadnjič prijatelj ni omenil kot "kakšne zgodbe so to, ne moreš si predstavljati",..."o ja, pa si", sem si mislila. Sama nosim svojo, čeprav v primerjavi s filmskimi prizori, je v mojih očeh vedno, da sem jo dobro odnesla.

Priznam, da se vsega v potankosti ne spominjam, vendar bistveno je ostalo.

Bila sem zaljubljena v fanta, ki je bil v obraz zelo podoben mojemu očetu. Tako na hitro, če si ga pogledal, res res. Tako rada sem ga gledala in se vedno spraševala ali mi ga je oči sam poslal od tam zgoraj, da ga malo občudujem. Mogoče mi je kazal svoje življenje skozi tega fanta. Glede na to, koliko vprašanj sem imela, ki bi vprašala očeta. Mogoče, mogoče je bil to en del njega, saj se je v tistem obdobju zelo vrnil v moje občutke pomanjkanja in da bi razumela bistvo njegove smrti.

S tem fantom nisva imela nekaj zelo veliko stikov, saj je izhajal iz družine, k so ga tepli za vse, kar se je zgodilo in tako je bil vedno doma zaprt, jaz oz mi kot družba pa vedno na dvorišču in gledala tja gor v njegovo okno ali je uredu ali spet trpi.

Takrat smo ga začeli že neki na skrivaj kaditi, piti, tabletki, se rezat, prvi đojnti...ja, ja, cela štala je bila, ko so domov prihajali "sumljivi" in so zato tastari vedno znoreli. V vsem tem, se vidim kot, da sem vedno hodila po robu in izkusila vse, a vedno toliko pazila, da sem ostala "normalna", a že takrat sem se globoko zavedala, zgolj samo to.

Res se ne spominjam začetka, vendar v hišo je prišel moški, čigav, pač ne smem omeniti. Spominjam se samo njega, v bistvu naju.

Do mene je bil zelo skrben. Nekako sva imela odnos kot Oče, hči, ampak tega nisem mogla vedeti, ker nisem imela očeta, ampak se mi je zdelo, da bi to lahko bilo nekaj takega. Da je v hiši moški, ki mu je mar zame, se pogovarja, skrbi, da se počutim dobro, me za lahko noč pokrije in da lubčka na glavo. V bistvu ljubeče. Lepo mi je bilo in zaupala sem mu. Večkrat mi je rekel, da me opazuje, da mu moja družba ni všeč in da me bo čuval. Kako lepo, sem si mislila.

Vedno bolj se mi je začel odpirati, pridobil zaupanje in mi govoril razne zgodbe o sebi, ampak če danes pomislim, te zgodbe niso bile normalne. V bistvu se mi je predstavil res kot nek najboljši jebač, kaj je ženskam vse počel in da ima za vsako tudi posnete zvoke o sexsu, da jih je potem lahko izsiljeval, če je bilo potrebno. Meni sicer nič ni bilo jasno. V mislih sem imela samo, da ima po vsej verjetnosti neke izkušnje, ampak da jih je snemal, mu nekako nisem verjela, kar je tudi opazil. Pokazal mi je kasete, kar nekaj jih je bilo, da mu le naj verjamem, da on ne laže. Poslušala sem jih, kolikor mi jih je na odlomke predvajal. O joj. Vem samo, da sem ga vprašala "A pa one to vejo?".... itak da ne, ampak če so mu kaj "srale", jih je tko potem imel v šahu. OK, tipček je nor, dobro da je do mene coll, ampak mi je blo vse neki tko sumljivo. Zakaj to on meni govori, kaže, kaj če jaz to komu povem. Ampak on je vedel, da ne bom povedala. Z ene strani je bil to moški, ki je bil izredno družaben in ni mi bilo jasno, kako ga povsod poznajo in spoštujejo, celo zelo radi so ga imeli. Je to vse normalno?

Pri meni doma končno nobenega ni bilo in uletimo vsi od tiste družbe, ki je bila , mal tko...da smo pač pri meni. Jaz končno v rožcah, da je bil oni fant pri meni, da sva bila skupaj in da sva se gledala. Neki smo gledal TV al neki tazga. Ko smo odhajali od mene, se srečamo z njim. Ajde, naj ga imenujem Marko.

Njegov pogled ni bil najbolj rožnat. Takoj je vprašal, kaj se gremo in kaj smo delal gor pr men. Jaz itak da "nič, Tv smo gledal". Mularijo je nagonu dam, češ "da vas nkol več ne vidm tuki". Mojega fanta je prijel za ramo, da ga ustavi in mu v faco zabičal, če je dobro razumel, kaj je reku in ponavljal, dokler poba ni reku, da razume.

V tistem hodniku ostaneva potem sama. Čutila sem, da to neki ne bo uredu zdaj in res ni bilo. Obrnil se je k meni in mi dal pištolo na glavo, z izjavo "Sem ti reku, ne se mi zajebavat. Kole met pištolo na glavi nekaj pomeni. Lahko samo pritisnem in PAF, te ni več, zato ti mene dobro zdej poslušaj. Da tega ne vidim več v tej bajti, tega mulca pa sploh. A ti je kej naredu, a sta mela kej", itak sem mu povedala, da ne in sva šla gor.

Potem kaj je bilo, ne vem, vem pa da je prišel dan, ko sva bila zopet sama. Zopet debata o sexsu in da bo on to meni pokazal kako to gre. Samo enkrat sem omenila "kaj pa če kdo pride", ne skrbi, za to bom jaz poskrbel. Nisem bila povsem prepričana, kaj je on s tem mislil, ampak OK.

Takrat je bilo ravno obdobje, ko so prišli porniči ven. Če je lahko kdo kje staknil videokaseto od doma, smo to pol nekje pri komu gledal na skrivaj, ma ne gledal, bulili smo. To je blo za nas, waaa neki k k k ...ljudje to neki počnejo skupi, a ne. In če to vsi počnejo doma in tudi gledajo, pa mrbit to potem ni neki bau bau. Je za probat. Spomnim se le, da smo bili hudi komentatorji na vse, kar smo vidli...a fantje le s povštom v roki, da se ne"b kej vidl, da spodaj kaj raste. Ohhhh, polno smeha je blo v tem. Tega sploh nismo jemali kot ...kot to gledamo danes z odraslimi očmi.

Marko sedi pol leže na kavču in si ga začne "mncat". Moje oči so bile tako velike, srčni utrip do 100 in samo gledala. Reku je primi ga, malo se igraj z njim tako, te bom vse naučil. Nisem vedela kaj bi. Tako mi je bilo brezizhodno, tako nisem vedela kaj bi, da sem pač kr probala. Smešno mi je bilo. Prime me za roko, da greva v posteljo.

Vmes sem se spomnila na njegove zgodbe, na posnetke. Pogledam radio ali snema kaj, Ne, ok uredu, torej to ne pomeni to, kar mislim jaz zdaj. Saj ne bo nič, saj bo vse uredu.

On izjavi "NAMESTO DA TE KAK MULC RAZDEVIČI, K ITAK NIMA POJMA ZAKAJ GA MA, TE BOM JAZ, TI MI SAMO ZAUPAJ, BOM NEŽEN." O moj Boj, kaj pa zdaj. Okamenela sem in se spomnim samo, da je on to zaznal. Kaj je bilo vmes ne vem, vem samo, da sem se mogla odločiti v sekundi...če naredim štalo, bo res "štala" in me nihče ne bo slišal ali pa odigram nekaj, kar ne vem kaj sledi in se predala.. Imel me je v oblasti, vse je bilo z njegove strani naštudirano kako in ko sem zadnjo sekundo vdihnila in zakričala NEEEEEEE, je bil v naslednjem trenutku v meni. To je tako zabolelo kot nikoli prej nič tako, nobene bolečine nisem mogla primerjati s to. Ob vdihu sem samo imela odprte oči in solze so same pritekle od sebe. Bila sem v krču, ki ni izpustilo. Ta bolečina ni hotela popustiti. Želela sem bruhniti, a ni bilo ničesar za bruhnit. Bruhnila sem bol, tisti vdih, tisto kar je izgubilo sebe. Držal me je privito k sebi tako močno, da niti nisem poskusila ničesar. Samo bila sem kip v nekem položaju, dokler se on ni premaknil in zabil do konca. Svet se je tu zame ustavil. Bil je trenutek, ko lahko danes rečem, da sem ločila sebe od telesa. Sebe sem izključila iz tega dogodka, izključila iz občutka bolečine, saj je bilo v meni tako kot da bi v meni razneslo bombo z tisočerimi noži in ti ne pustilo dihati. Veste, ko te krč zagrabi in ne popusti, kako boli,  v meni je bilo to X 1000 čez celo telo.

Danes razumem, da se je tu zbudila moja duša in moja MOČ, ki samo preprosto je. Moč s katero lahko ločim sebe od telesa in da je telo zgolj nekaj, kar je orodje človeških potreb, a v meni in vse kar je takrat bilo okoli mene, je bilo samo stanje zavedanja, da obstaja neko stanje, nekaj kar je v meni reklo "dihaj, vse je uredu", čeprav ni bilo uredu.

In tako sem zadihala prvič. Ko sem ga zagledala pred seboj, se je zasmejal in izjavil "to je to, zdaj je mimo, zdaj sem te razdevičil, počivaj zdaj". Ne vem kaj mi je še govoril, ker ga v bistvu niti nisem poslušala več. Tisti trenutek nisem ničesar več razumela, najmanj pa, v čem je tu užitek. Spomnim se le, da se mi je ponudil za naslednjič, če bi želela, a sem samo s to bolečino ležala in ničesar rekla, dokler ni bolečina pošla. 

Sploh se ne spomnim tudi naprej, kaj se je dogajalo v hiši. Spomnim se Slovenske vojne, tistih nekaj dni in barikad, vojakov, kartanja na našem dvorišču, a njega se ne spomnim več.

Srečala sem ga le še enkrat. Jaz čakala na avtobusni, ko je on pičil z biciklom. Reku je samo "Taši, ne me  tako gledati. Saj veš, da sem ti naredil uslugo. Bolje jaz kot nekdo drug."....in je šel.

Slišala sem, da je bil tudi pri sosedi, pa potem je bil od te prijatelice pri oni prijateljici, in tako se je smukal najprej. Dokler me ta soseda ni vprašala ali je to res, kar ve. Povedala mi je njeno zgodbo in da se ga je kar dobro rešila, vendar njena prijateljica,... kakšne "štale" ji dela. Odgovorila sem ji zgolj, da ji verjamem, glede na to, kaj sem vse slišala na posnetkih. Ona je premišljevala ali bi ga prijavile, a sva obe vedeli, kaj je v ozadju zgodbe s pištolo, zato sva bili tiho.

Me vpraša: "A kdo ve, enkrat boš mogla povedat. Vem, da bo štala, ampak moraš povedati".

Sem, čez nekaj let sicer, ampak ,...

Jaz sem si ga želela zaustaviti nekako, saj je bilo več kot očitno, da se prehitro giblje naprej vsakič k novi. Želela sem mu smrti. Res sem mu želela smrti. V mojih očeh, kljub taki "uslugi", s katero je prišel nam puncam povzročati raznovrstne bolečine, tak človek ne more dolgo živeti, ne sme, ne more. Kje je tu pravica, kje si Bog?!. Bil je kur...ev plačan morilec, ki je mislil, da lahko počne vse. Ne, on mora umreti.

IN JE. ČEZ DVE LETI JE ON UMRL. Srce ga je izdalo. Umrl je.

Ko sem to izvedela, sem samo malo posedela in bila v NIČEMER. Prihajala je misel in se začela ponavljati "Marko je umrl, Marko je umrl, Marko je umrl" in  potem le prvič zajokala iz srca. Res jokala in res prvič izpustila iz sebe ves njegov pofu..an k...ac in bila zgolj samo pomirjena. Odleglo mi je in hkrati sem čutila zanj hvaležnost, ljubezen.

Poslala sem mu pozdrave. Ne hudobne, jaz nisem hudobna. Izrazila sem mu SOŽALJE in SOČUTJE do tako bednega življenja, ki ga je imel. Razumela sem, da nam je bil poslan zato, da punce v sebi s že tako neprijetno izkušnjo, v tem najdmo v sebi tisto, kar mora vsaka pri sebi prerasti. Ves gnus, jezo, sovraštvo, vlogo žrtve, odločitev za srečo, iskati iskrenost v sebi, da razvijem občutek lastne vrednosti.... V meni MOČ, da oprostim njemu, ODPUŠČANJA, da nisem zmogla drugače kot je bilo. Odpuščanja, da sem bila tiho. Odpuščanja svoji šibkosti in zmoti, da sem si to zaradi nečesa zaslužila.

Da bi morala zato po družbenih analizah po tovrstnih dogodkih živeti prizadeto, ranjeno in ne vem, kaj še. Ne, osvobodila sem se teh prepričanj, nisem jim želela prisluhniti niti se pustiti zavesti z opredelitvami žrtve. NE, teh vzorcev nisem želela razvijati, NISEM ŽELELA IN PREPROSTO NISEM. Želela sem mu zgolj samo smrti, ki je prišla in da sebe ločim od tega, kar se je zgodilo. Zavezala sem se k sočutju, odprla srce in se sprejela v tem, kar sem čutila in ne kar so mi želeli vsiliti drugi, kar so ob tem čutili.

Sprejela sem svojo izkušnjo, bolečino, izdajo in predajo. S tem sem živela tako dolgo, dokler nisem sprejela dejstva, da je on res bil tu zame, da je to storil. Kakšno grozno poslanstvo si je izbral, koliko sebe je žrtvoval, da je bil v očeh drugih morilec in posiljevalec. Za ostale punce, zame, da sem to zmogla prerasti, se soočiti na vse možne načine, se boriti proti sebi in svojim skušnjavam, ki so sledile, .....in zaradi njega nisem izgubila ljubezni. Želela sem si jo še bolj. Želela sem izkustiti sex drugače, želela sem zgolj ljubezni in še in še in še.

Zabolelo me je le toliko, kolikor se spomnim, da moja maternica ne služi naravnemu namenu. Nimam otrok. Operirana že tolikokrat, da mi občutek ob novici, da bi jo odstranili sprva ni ganila. Koliko tablet pojedla zaradi bolečih menstruacij, koliko vsega in izjavila v obupu "ma fu...n to ven, dost jo mam, ne morem več tako živet".

S svojo maternico sem zdravila vse kar je bilo zunaj mene in se s tem zelo poškodovala. Zdravila in ljubila sem vse zunaj sebe, namesto znotraj sebe. Nisem vedela, nisem znala. Zdaj ko vem, zdravim, samo zdravim in ljubim. Dovolim si ljubezni, zgolj ljubezni, naj si dam ljubezni, po tem, po čemer sem hrepenela ves ta čas tam zunaj. Dovolim si.

V nameri za zdravljenje maternice sem narisala prvo sliko, jaz ki ne znam risati, a nekaj se je narisalo. Ker se gre za negovanje skozi vso življenje, se zdaj z njo povezujem, smejim, jočem, poslušam, nekako končno sprejmem kot ljubeč del celote telesa. Prej je bila kot objekt, danes je "jaz".

Tokrat kričim NEeeeee, ne dam te in se samo predajam usodi, predajam poti, ki je še pred menoj. Verjamem v svojo ljubezen in verjamem, da te bo še kdo ljubil kot jaz. Stiskam te k sebi vsako noč, objemam in ljubim. Sva ljubezen, eno.

Povedala sem, ne samo tebi, glej, povedala sem, pa četudi to vidi cel svet.

Iz srca, hvala Marko G.