NOŽ V REBRA

To zgodbo sem že v bistvu predelala v sebi, res pa je, da zdaj, ko sem šla v spomin in obujala vsako sekundo, ki je bila, ni bilo najlažje. Podvomila sem o sebi ALI jo bom zmožna napisati. Nekako povedati je le drugače, pa se vmes kaj posmejati, čeprav ni nič smešnega, tko, da spustim težo, pa gre potem zgodba lažje naprej. Tu na tipkovnici ni smajlija, ta program nima simbolov, torej kot sem si zadala, piši in se osvobajaj.

Kdor je že kaj bral od mojih zgodb, je že dojel, da je moje življenje kar zanimivo, tko, živahno, turbolentno, vsega kar češ, res svašta, ni da ni.

Odkar sem prišla iz Afrike, se mi vsiljuje preteklost, da jo povem, napišem. Zakaj? Opazujem se in samo dovoljujem, da kar pride sproti, sprejmem. Tokrat ničemur ne rečem NE, nič ne tlačim. Dovoljujem kar prihaja, opazujem in pišem.

Mogoče je to povezano s tem, da sem bila celo življenje prepričana, da je treba človeku pomagati. Zdaj, ko sem to ozavestila in resnično dojela, da nikomur na tem svetu ne morem pomagati, se mi je nekako zrušil smisel življenja, a hkrati odprlo novo dojemanje, vsega kar je in kar se je vse dogajalo do zdaj, z nekim razlogom. Pomagam lahko le tako, da sebe izrazim, da ljudem zaupam sebe kot RESNICO, ki jo živim, kot človeka brez maske, ker v bistvu je samo tu ključ pomoči.

Ko človek prepozna nekaj v drugemu, se lahko potem nekaj spremeni.

Dokler imaš potrebo pomagati drugim, pomeni samo, da s tem pomagaš sebi, nič drugega.

Torej, pomagaj si. Prav je tako. Vsak pride do tega, vsak.

Pa pejmo.

Živela sem pri fantu, nedaleč stran od doma. K meni domov v centru smo prihajali čez vikend, da gremo potem ven, saj, ko si naklestan, je fajn, da si bližje centru, za žurat itak in še bolj pijan nazaj domov, da je bližje. Center je bil zakon za tole, ja.  Tako smo imeli pri nas doma vedno vikend žurkice, skratka, svašta, kar češ.

Ampak !!! Vedno smo bili v zdravih odnosih, se pogovarjali, reševali sproti probleme, kartali in ga zraven pljuckali, muzka. Tko, luštno je bilo pri nas. Mojo mati ni motilo. Rada je imela družbo. Luštna družina smo bili, luštni prijatelji, družba.

V naše življenje vstopi nov moški. Ajde. Gledam ga. Nekam mlad se mi zdi, mah ajde. Ak je ljubav moje matere, neka bude šta je. Sprejeli smo ga. Takrat so se žurkice pri nas umirile, saj sta le tako imela onadva več časa zase in mir.

Bil je tudi čas, ko sem rekla “Dobra služba je, torej Taška, najprej štalca, pol pa kravca”. Do grla sem se dala v kredit, da sem stanovanje odkupila, saj smo bili prej najemniki in potem še izkoristila po 10 letnem jebanju na sodišču, čigav je čigav prostor v našem štuku,... mah cela bajta je bla narobe narjena in hkrati poleg urejanja etažne lastnine izkoristila priložnost, da se stanovanje v celoti renovira. Ta fant, naj ga kličem Marn, je bil full priden. Res je bil pripravljen poprijeti za delo, vse živo. Bil je močan in močna roka mi je še kako prav prišla, glede na to, da smo živeli v 4. štuku. Pohištvo gor, dol, ke, pa se selt ker še ni bilo dokončana renovacija, pa spet se selt,… Skratka, nekaj časa smo le preživeli skupaj. Pomoje neki let, ne bi vedla.

Kadar je bila priložnost, kar jo je bilo veliko, smo si po delu vedno privoščili kaki pirček, alko, pač, da se mal umiriš, odpočiješ. Uno, čist radničko. Veliko sem se z njim pogovarjala in ugotovila, da ima v sebi globoke rane. Ni bil slab fant, res. Odnose doma s svojimi ni imel nekaj najboljše kot marsikje, ampak žulila ga je ta vojna v Bosni. Nikoli nisem prav dobro razumela, kaj mi želi povedati, ker je vse povedal na pol. Nisem rinila vanj, ker sem videla, da ne more. V bistvu mi je priznal, da se mi boji povedati, da ga ne bi ven “f..uknila iz fleta”. Vedno sem mu nudila varnost, da ga ne bom ven vrgla, v kolikor bo do mene iskren. In je bil. Veliko se mi je zaupal, res je imel veliko ajej pizdarij in potlačenega, a zavedal se je, da je moški in moški mora biti močan, brez jambranja, biti brez milosti.

Vedno sem ga opazovala, kako si menca tista zapestja. V njemu je resnično vse vrelo, a sem zgolj zaupala, da je vse uredu. Vedno sem našla tolažbo zanj, toplo besedo ali pa samo, da sem bila ob njem popolnoma tiho in mu priznala, da mu ne znam pomagati. Spoštoval me je in jaz njega. En dan se ga je malo bolj nacugal, ko sem prišla na obisk in me prosil, da mi nekaj pove. Sanjalo se mi ni, kaj ma spet. Spet kaj o njegovi službi, ko se moški med sabo prcajo, kar je bilo v ozadju tudi to res. Jebali so ga v glavo, da je copata, da ni moški. Pa da to ni še vse. Polna ušesa so me bila.

Rekel je “Ljubim te in oprosti mi, ker te ljubim.” Pufffff. Diham in ne vem kaj rečt. Pove mi še, da je mami tudi že povedal. Pufffff. Diham. Šok. Tokrat nisem našla rešitve. Povem mu, da ne morem biti z njim, da mu ne zamerim, če goji takšna čustva do mene, vendar da sem resnično v tako groznem položaju, da ne vem, kaj naj. On mi predlaga, naj samo dopustim, da me ljubi in me pusti popolnoma pri miru. Nisem vedela kaj, razen, da sem rekla “prav”. Aja, pa če si premislim, da je takoj za sex, če si premislim. O joj, no, bog pomagaj. Po tem nisem več tako hodila domov, sem in tja sem kaj prišla, a oba sva se obnašala, kot da se ni nič zgodilo.

Bližal se je moj dopust. Mami sem prosila, da me ona zapelje zjutraj nekam,.... in tako pespala doma. Zjutraj sem bila pripravljena. Na kavču šklocam telefon in čakam. Zaslišim ropot omare. Čudno. Tak zvok je mogoč le, če nekoga porineš v omaro. Vprašam ali je vse uredu. Mati pride mimo mene in prižge čik na balkonu, usput izjavi “Ma ja, kva bo k...rac mislu, da me bo komandiral. Jaz bom šla kadar čem in kamor čem.”

Vprašam “Ma kaj je problem, a da mene pelješ?”

Ona “mah…”, neki momla.

Meni spet uno….oh, to kreganje, puni k...rac mam tega kreganja povsod, dobro da odhajam za čez vikend malo na morje.

Uleti Marn mimo mene in k mtki,…. Niti ne vem, kaj ji je reku. Nisem poslušala. Piči on v kuhno, odpre predal, vzame res velik nož. Še vedno sem ležala na kavču, na trebuhu in dvignila pogled, kwa on zdej res, ne vem kaj….

»Pa kuga mata res, no?!« In vidim modela z nožem v roki. Kwaaa!

»Marn, ma kaj boš z nožem, ma ne da se ti je utrgal«.

Izjavi “Bo ona mela mene za norca. Evo sad če da vidi, ko je tu budalo”.

Tokrat le vstanem in ga skušam z imenom zaustaviti. Ko me je odrinil, da pride do matere, sem okamenela, saj res nisem mogla verjeti, kaj se dogaja. In vidim roko, kako enkrat zapiči mati v prsni koš. Zvok, jooooj, ta zvok, tako čuden zvok je to imelo.

Vidim, kako da krvav nož ven iz nje. Opazim da se tresem in da nimam moči v glasu bolj zakričati, da naj neha.

Prosim: “Marn, nikar, to je moja mama, ne ubij mi mame. Poglej me, prosim.”

In zamahne še enkrat vanjo in še enkrat in še enkrat, še še še. Ves ta zvok nekega “špljuckanja” not in ven, me je obudilo v ne vem kaj, da sem v sebi prebudila hudiča in zatulila vanj “Maaarrrrrnnnnn, ne ubij mi mame”.

Obrne se k meni, zamahne z nožem proti meni , usput izjavi »Sad ču i tebe«, IN SE SAMO GLEDAVA. Gledam mu direktno v oči, nekaj sekund in mu zopet z mirnejšim tonom rečem “Marn prosim, odloži nož. Naredu si celo pizdarijo. Moram rešit mati. MATI SI MI ZAKLAL” in samo gledala njegove oči.

Pogleda mati in ji reče “Pa maš kar si iskala” in oddide. Ne vem kam, niti nisem gledala. V tisti sekundi mi je bilo pomembno le, da sem lahko dala fokus na mati in jo vprašala, če je ok.

Reče “ja”.

Jaz “Ok mt, plan je tak. Nimava časa za rešilca, jaz ti dam brisačo in greve v avto. Jaz te peljem. Boš lahko hodila? Ti samo objemi brisačo, ker krvaviš in greve. Sploh ne čakaj, vstani, takoj greve, samo brisačo vzamem” in sva res šle.

Zmogla je vstati in iti z menoj po stopnicah. Vprašala je “kje je?” Jaz njej »boli me k...ac kje, važno je samo, da te spravim na urgenco«.

Avto, gasa kolkor sem lahko pritiskala, a še vedno nekako po predpisih, o joj, zapeljem pred vhod urgence in samo zatulim “Mamo so mi zaklali, takoj rabi pomoč”.

Neki me hočejo spraševati,...”Hallo ni časa, mt so mi zaklali kot v filmu, a štekate, zaklali, voziček”. Prišli so res takoj in potem je nisem več videla.

Nekdo mi je reku “Gospa, avto morate odmaknit”. Ma jebo te avto zdej. Ok, ga grem dol premaknt nekam. Pridem gor, me hočjo zasliševati neki.

»Ja gospa, kaj se je zgodilo, a je kdo z vami?«.

Rečem “ne, sama sem, jaz sem jo pripeljala.”. Ona meni “kako?”

»Pa jebo te kako, koji ku...c mi zdej težite s tem. Jaz sem jo pripeljala in?!«

Ona “A je ni rešilec?”, jaz “NE”….ona »O joj, tu počakajte, grem poklicat policijo«….

Potem sem si nekako oddahnila in začela tresti. Šele potem, ja, šele potem je začelo hoditi za menoj, kaj se je res zgodilo. O Mama Mia, kaj !? Nismo vedeli ali naj grem domov al naj bom s kom al kaj zdaj sploh.

Javijo, da je mati ok in da naj pridemu jutri. Ok. Medtem je bila tudi policija na hodniku in so me peljali domov. Vse sem morala razložiti…a mi je šlo nekako težko, a sem zmogla. Ne vem, kdo mi je zrihtal pomirjevala, booo, mogoče kriminalistka, ker je bila izredno na mestu in mi je znala pristopiti res tako, da sem zmogla z njo sodelovati do konca. Vprašala me je “Cajtng ja al ne. Ponavadi se take stvari uradno morajo objaviti”.

Meni je bilo vseeno, a sem pomislila le, naj ne bo poimensko...pač novica kot vsak dan kaka taka.

Bila sem čisto brez moči. Vedla sem le še, da moram gor v stanovanje počistit vso kri in po štengah, kar ji je skapljalo iz brisače...

Želela sem si iti samo spati. Tableti so delali in sem rabila samo mir. Aja, iskali so nož, zato so me zadrževali. Našli so ga baje v bližnjem smetnjaku, Marn se je pa šel sam predati policiji.

Vmes ne vem kaj se je dogajalo, ker sem verjetno samo spala, ampak v ponedeljek, ko sem šla nazaj v flet, me je čakala neka kuverta zalepljena na vratih poleg zablokiranega vhoda v stanovanje, k so ga policaji polepli. Kaj je pa to? Odprem kuverto. Rubež. Kakšen rubež, o čem zdaj to, kwaaa? Odprem kuverto in samo berem. Kaaaj sta ta dva delala z mojim stanovanjem. Kaj? Gledam vse papirje, ki so od njega...opomin, opomin, poziv, rubež 1x, 2x,... NO, takrat, tisti moment, sem se samo ulegla na kavč in PRVIČ V ŽIVLJENJU IZJAVILA »NE morem več«.

Ko me je šok minil, sem šla obiskati mati. Če pa to ni bil najtežji trenutek v življenju, pa tudi ne vem. Hotla sem jo le objeti, a sem bila prf.knena od vsega. Tokrat sem mati povedala, da sem našla vse papirje in v kolikor je še kaj takega, kar ne vem, da ima zdaj priložnost povedati. Samo resnico sem želela, samo resnico. Reče mi, da nič več, če sem vse našla “to je to”. Samo vprašala sem jo, ali se zaveda vsega kar se je zgodilo in kakšno pizdarijo imam zaradi njiju, zakaj mi ni povedala. Zakaj za božjo voljo mi nista nič povedala.

Jaz »Ali je bil to razlog, da se mu je odpeljalo?« Bila je tiho.

»Ok, nimamo kej, kar je bilo, je bilo. Dejmo rešt, kar se da. Oprosti ker ne bom prišla več na obisk, ma moram vse rešit. Ko te bojo spustili domov, me pokliči, da te pridemo iskat».

V sebi je bil samo glas “Taš, ni časa za travme. Reši si stanovanje. Obrači telefone. Reši to, takoj.” In tako je tudi bilo.

Dolgo časa v stanovanje nisem več vstopila. Meni se je zagabilo oziroma nisem si želela podoživljati stvari. Mati sem sicer vpašala, če bi si želela, da greve lahko skupaj h kakemu psihiatru, da si poiščeve pomoč, da bove šle lažje skozi to, ma je zavrnila. Jaz pa itak...kot vedno. Vdihni, ozavesti, spusti, živi dalje. Ma take stvari ni moč kar tako izpustiti. Za to je potreben res čas in sprejemanje dogodka takega kot je bil, brez obsojanj. Najprej to, brez obsojanja.

Posledice sem nosila, seveda sem. Imela sem nekaj časa res problem nož sploh videti. Rezati,...bemtiš, prvi teden je bilo to res težko. In kot nalašč, vsak k je neki govoril v kuhinji al doma al v službi, vsi so neki mahal s temi noži v rokami. Jaz pa s pogledom na nož, kaj k...ac opleta pred mano z njim. Alo. A lahko razlagate brez noža v roki?

In zvok. Zvok tiste sekunde, ko se je zapičil nož v telo...žal ga še danes občasno slišim in še danes zato ne morem sproščeno rezati mesa. Če že moram jaz rezati, si dam rokavice gor, da ne čutim vibracijo reza. Ja. To ti ostane, a sprejemam, spoštujem ta občutek. Zaradi tega imam vsaj globoko spoštovanje do mrtve živali, ki jo režem, da se ji opravičim, ker to delam. Želim, da je umrla kukr tolk normalno in se ji zahvalim, ker jo bo zdaj nekdo pojedel.

Po tem se je dogajalo še polno zgodb zaradi njega.

Bil je stalno prijavljen pri meni (kar zopet nisem vedela) in ga nisem mogla odjaviti vseh 5 let, ko je on čičal v zaporu. Stanovanja nisem mogla prodati. Zaradi osebne varnosti sem bila potem z nekom, ki je ravno tako nor kot ta Marn, za vsak slučaj, ampak ta veza, nisem zdržala niti eno leto, čeprav sem ga imela rada, a žal ne tako kot si je on želel. Tudi sama nisem bila čist še "normalna" od vsega.

Marn je iz zapora nekajkrat klical mati in se ji opravičeval, želel nadaljevati vezo. Jaz sem njegovi psihologinji omenila le, da sprejmem njegovo opravičilo, vendar prosim, da nama da mir.

Ko je prišel ven, je itak probal navezati stik in se na 4 oči opravičiti, a sem le po telefonu govorila z njim, naj že razume, da smo šli vsi skozi nek “tornado”, opravičilo sprejmem in naj da mir.

Tudi policiji sva javili, bili osebno tam, a so bili povsem brez moči. Urgerajo lahko le, ko je dejanski napad...alora kaj nama je preostlo, kot da se selive malu tu, malo tam. V bistvu sva se skrivali, dokler nisem rekla, da je dovolj. Če že kaj naklepa kaj, pa naj pride, jaz bežati ne morem več. In tako se je vse umirilo. Z mamo imave zdaj tesnejši odnos in delujeve iskreno, celo živive spet skupaj.

Ker sem slutila, da se želi to izraziti iz mene, sem klicala k sebi zgolj vse več ljubezni, da bom lahko šla lažje čez pisanje in kot vedno, z ljubeznijo mi vse uspe. Ha, tudi prvič sem prosila za nekaj podpore, tako da, hvala vam. Zdaj razumem pomen podpore, tudi to.

Priznam, da se mi je do obravnave sodišča spomin čisto zbrisal, nisem jim znala povedati vsega tako tekoče kot sem zdaj to zmogla napisati. Zdaj sem si dovolila kot v hipnozi, da sem šla skozi.

Za čas pisanja, z vsem kar je prihajalo podoživeto, sem si zopet ponudila možnost, da sem sprejemala vsa občutja, ki so prihajala ven. Vmes sem si vzela nekaj malih pavzic, saj sem imela na trenutke tudi tresoče roke, kar mi je bilo kot pokazatelj, da se ti vzorci zdaj sproščajo in da lahko, kar takrat nisem bila zmožna, »le  opuščam zakoreninjene bolečine, in da ta dogodek z vsemi občutji v sočutju vseh vpletenih, IZPUSTIM iz sebe kot breme in to sprejmam milostno v sebi .

Nikomur ne zamerim, resnično opuščam vsako misel, ki ne bi bila skladna z namenom tega pisanja...zgodba, ki je tu zame in za vas, popolnoma sprejemam kot zelo težko izkušnjo in iz katere se še danes učim, da sprejmem ta del sebe, ki ga vedno preziram.

Sprejemam sebe v svoji moči delovanja tu in zdaj, zase in za vse vas

in da vas lahko v popolnosti ljubim kot vas,

ostajam odprta življenju, predvsem pa, da zaupam toku, scenariju, ki je tu izbran zame.

Moja afirmacija na ogledalu, ko jo potrebujem je:

»UČENJE NA TEŽAK NAČIN JE ZAME ZDAJ KONČANO.

OD SEDAJ NAPREJ, SE UČIM LE NA LAHKOTEN NAČIN,

                           SKOZI LJUBEZEN,

    V NAJVIŠJE DOBRO IN NAJVIŠJE DOBRO ZA VSE.«

In če začutiš, da bi pomagala tudi tebi, si jo izpiši in se zgolj le prepusti resnici, ki je pisana zate.

Rada vas imam in resnično hvala podpori, da sem to izpisala.

Pestro življenje sem si izbrala, a ga točno takega spejemam in ljubim.