Bolečina zaradi izgube dvojčkov

Opazovati sem začela občutja, ki mi prebujajo spomin, da prihaja  zopet ta dan, ko ne bom vedela, kam me bo vse vodilo. Dan, ko praznuje prijateljica rojstni dan, a hkrati dan obuditve moje žalosti, pozabe, tlačitev čustev, sprostitev, zgolj spomin, si ne bom vzela časa zase, bo vse uredu kot da ni bilo nič...pač kar ti trenutni odsevi ponudijo za izziv točno tega trenutka, kot ta trenutek, ko ti to zdaj bereš in se ne oziraš v svoja čustva, kako si.

Leta 2014 sem en del sebe izgubila in hkrati drugi del našla. Nekateri veste, da sem izgubila dvojčka, dva srčka, ki sta utripala pod mojim srcem, nekateri ne. Nekako nisem imela potrebe, da bi zgodbo kdaj obešala na zvon, razen če me je kdo vprašal, s kakšnimi težkimi čustvi sem se že soočila. Kar nekaj jih je bilo, vendar ta je ostala kot senca. Spomnim se, da sem bila med nosečnostjo s čustvi povsem samo pripravljena, zdravniško opredeljena kot »skrbna«, saj sem vedela, da moja nosečnost nosi večje sporočilo. Ko so me umetno oplodili, sem resnično ozavestila proces, da obstaja riziko. In spomnila sem se tudi »šlogarce«, da bom prvega izgubila. Pa da vidimo to usodo, sem si rekla.

Po ultrazvoku, ko mi je povedala, da sta dva, sem se v šoku zunaj samo usedla na prvo mogoče mesto, torej pred porodnišnico sem sedela v koritu za rože in samo jokala. Srečna sem bila, da sem bila takrat sama, da ni bilo nikogar z menoj in da mi je bilo prav vseeno, kako so me mimoidoči vidili. Zgodba se ni več ujemala s pričakovano, a nekako sem vedela, da ta pot ne bo lahka in kljub vseh prisotnih takrat v mojem življenju, da bom v tem povsem sama in da ostanem močna. 

Ker sem na FB-ju naključno odprla temo, kako težko je imeti mleko, a ga za kapljico ne iztisniti,...ko so joški res pred eksplozijo. »Mama mia«, Bog pomagaj. In posledično padla v proces nosečnosti, rojevanja , da ponovno občutim. Zakaj?!

Tolikokrat sem že šla skozi celotno zgodbo, podoživela, celo izrabljala svete medicine, da ozavestim, se spoprimem, kričim, spuščam,...vse kar bi danes rekli temu »da se soočiš z izgubo in žaluješ«, a v teh letih, počasi počasi je prišla bolečina k meni drugače.

Dovolila sem si, da stopim vanjo, da sem v njej, jo opazujem, čutim njeno moč, čutim, kako se izraža in potuje po meni, čutim kako je celostna, močna,...samo čutim. Dam ji prostor, kjer se želi zadržati. Potuje v umu, v telesu, v vdihu in izdihu. Je, tu je, resnično bolečina in solze same kar spolzijo iz očesa in samo teče. Celo telo joče, švic kar teče iz mene in teče. Malo me začudi, a se ne zmotim. Teklo je kot današnji dež. Ko sem hkrati poslušala grmenje, kako močan je grom, ki trese tla in hišo, mi je povedal, da je čas, da sem pripravljena. Um me je želel zmotit, vendar sem samo zaprla oči in si dovolila biti z bolečino, ki mi je kazala vse nadaljne vzorce, kje sem se že sračala z njo in kaj mi je želela sporočiti. Sprejemala sem sporočila in uvide odzivov v preteklosti.

Občutila sem vprašanja, po čemer sem se spraševala celo življenje; »zakaj moram trpeti brez razloga, zakaj moja duša vedno hrepeni po nečem, kaj je to«. Soočila sem se s seboj, začutila nek del v meni, ki je v bistvu vedno v meni. Ta del, ki sem ga vedno želela izratiti ven, iz sebe in dati drugim. Da se slišiš, da si daš sam sebi pozornost, sebi sočutja, ljubezni. Preusmerila sem občutja v bolečino. Kakšno neverjetno soočanje, kakšno spoznanje, kakšno olajšanje.

V meni se je vse objemalo, lebdenje v brezčasju. Spojitev bolečine in ljubezni. Neopisljivo, polno milosti, božansko. To je to, po kar sem prišla na zemljo, DA ZMOREM ČUTITI BOLEČINO, JO OBJETI IN LJUBITI. Tu ste vsi zame z njo, da me opolnomočite. Jaaa, vse težke lekcije, ki so bile tu zame in vsi prisotni ljudje v mojem življenju z njimi, jaaaa. Čutim te bolečina in blediš, izginjaš. Spreminjaš svojo obliko, bolj ko sem v sočutju z bolečino bolj nastaja mir, praznina. Ničesar ni, samo vdih in izdih. Soočim se z energijo dvojčkov in smo v objemu. Nepopisna občutja, povsem občutja brez teže, lahkotnost, jasnost, radost, ljubezen. Čudovito. Spomnim se, da sem večkrat tu, a danes sem prišla sem z bolečino. Aha, fokus. Bolečina? Ni več te bolečine, bolečina je dobila drugačno vibracijo. Prepletena je v ljubezni. Je, vendar tako milostna, lepa. Samo toliko je, da vem, da je.

Je tu zame, da jo bom vedno prepoznala skozi sebe in v ljudeh, ki jih srečujem. V meni je ljubezen, ki jo zdaj razumem, da ne more biti v lastninjenju, ne more biti za enega, tu je zame in vse nas. In danes sem začutila v sebi sebe, svobodo.

Ljubim življenje, ljubim občutja, slabe trenutke in tudi smrt, kajti izven priučenih vzorcev prepričanja, kako se mora človek obnašati ob raznih občutjih, je smrt ali izguba lepo sporočilo sebi. Nekaj izgubiš, ampak imaš možnost najti tudi sebe.

Življenje, ki sem si ga izbrala in vse lepe duše poleg mene, ki tvorijo mojo celoto, iskreno iz srca, hvala ker STE.