Biti brez starša

Vsi smo že nekoga izgubili, ko umre, ga/je ni več. Večkrat vidim vaše objave, izguba, spomin na umrlega, žalost, bolečina. Ste kdaj pomislili, kako hitro se spremeni vaše razpoloženje, ko se spomnite. Jaaa, hitro te potegne notri. Meni se je velikokrat zgodilo, ko sem bila resnično najbolj srečna zaradi nečesa, ko res pogrešaš ta občutek veselja in te isti ta moment nekdo pokliče in pove grozno novico. Meni se je to res večkrat zgodilo, da sem začela biti srečna samo "na potiho", da noben spirit ne bi izvedel, da sem srečna in tako ustvarila za zrno srečo, ki je bila samo tiho moja in grozne novice niso več prihajale. Kako žalostno pravzaprav, da sem bila v tovrstnem prepričanju dolga leta, da mi sreča ne pripada. Vedno sem gledala druge, kako se veselijo, kako se jim fučka, a jaz le v ozadju, bila le prisotna. Smeh iz srca, ja, tega je bilo zelo malo, bala sem se biti srečna.

Skozi leta se mi je dogajalo tako kot vsem vam, ki ste nekoga izgubili, da si vzamem čas za ljubo osebo, ki je več ni, da lahko prikličem spomin, a le prišla do spoznanja, da žalujem za nekom, ki ga nikoli nisem poznala, nikoli videla, saj spomin ne seže tako daleč, ali pač. Torej je spomin, ki ga ni in temu dajala vrednost. V bistvu o svojem očetu resnično ničesar ne vem. Nihče ni govoril o njem, le od sorodnikov je bilo kdaj slišati: "Bil je dober človek", "Rad ga je žural", "Rad je lovil ribe". Imam spomin na nekoga, ki je bil dober.

Ta bolečina me je vedno razžirala, da nikoli v tem življenju ne bom slišala njegovega glasu, nikoli čutila njegovega dotika, zato je vedno v meni bila želja, da če imam nekoga rada, mu posvetim celotno sebe in pričakovala to nazaj. A žal to tako ne gre.

Kot majhna mi je bilo dovoljeno, da sem bila povsod. Samo vprašala sem in mati je vedno rekla "Pa pejt, sam vpraši če si lahka tam". In bila sem povsod. Tako sem spoznala kaj je družina, kako družina deluje, nekje so se veliko družili, igrali, pogovarjali, nekje so bili vsak zase, nekje so se tepli. Že kot otrok sem imela priložnost videti in občutiti življenje drugih, kaj družina naj bi bila in sprejela v sebi, da vsakomur med njimi lahko nekaj dam, samo da lahko imam občutek družine. Samota mi je bla čudna, preveč samote za otroka, nekako mi je bilo dolgčas, bi rekla, ampak sem vedno kr'kej delala in pomagala starim staršem ali mami, komurkoli in tako vsi živeli v lepem, negovanem. Zaradi tega so me sprejeli povsod, ker sem vsem znala dati in biti prijazna. To manjka ljudem, topla beseda, pohvala.

A nič na tem svetu mi ne more obuditi mojega očeta. Na trenutke sem vedela, da je vedno z menoj, vedno ob meni, a kaj ko ga ne morem objeti. In tako se je začelo moje raziskovanje k njemu. Če si ga tako zelo močno želim, kljub bolečini, ki samo narašča, če se ji prepustim, da me v celoti objema, tako močno, da izgubiš ves smisel v obstoju, solze samo tečejo in ko tu niti za dihat ni več, ostaja tam zadaj nekaj, občutek, da nisi sam. Sprašujem se vedno ali ve, da mi je težko, da me je pustil tu brez vsakršne njegove besede, navade, nauka, pomena, brez vsega kot želva, ki mora sama odrasti.

In tako imam vsako leto možnost opazovati, kako z leti bolečina dobiva drugačno vibracijio, kako jo vedno drugače občutim.

Zdaj že nekaj let potujem po svoji notranjosti in vsak dan zdaj doživljam dan kot vedno nov dan, ki ne veš, kaj pričakovati, kaj si želeti, le sprejmeš, kar ti dan pokloni. Tako sem začela tudi sprejemati sebe in sprejemati vsako delujočo celico v sebi. Ne potrebujem ogledala tam zunaj, ko nas že tako učijo, da se naj pogovarjamo s seboj pred ogledalom. Moje zunanje ogledalo je podoba staršev, a potrebovala sem le notranje ogledalo. Uspelo mi je enkrat in "uspeva" mi biti v stanju, kjer je moje telo združeno, je skupek vseh celic mame in očeta. Opa, a berete prav, očeta. Oni del, ki ga v mojem življenju nikoli ni bilo, a je z menoj vsako sekundo. Sem njegovo meso, sem njegova celica, sem on, on, ki ga tako pogrešam in ga želim objeti. On je jaz. Kar lahko naredim je samo, da zaprem oči in se odpeljem stran iz tega sveta, ki ga gledam in sem samo z njim. On, ki mi je bil tu na zemlji zame, da je ustvaril življenje, in ki sem ga izbrala za očeta. On, ki je jaz, njegovo videnje skozi mene, njegovo čutenje skozi mene, vedno je tu, z menoj v vseh trenutkih,on, ki naj bi ga pogrešala je tu, a za moj um, ostajam samo jaz, Nataša, ki sem, ki živim in delujem k izpolnitvi svojega namena. Vse kar rabim, imam, imam sebe in zgolj le sebe in tebe dragi moj oče, ki vedno le si. Vedno tukaj z menoj. Veliko ljudi te je prepoznalo, da si z menoj, mi poslalo sporočilo,tudi v drugačnih oblikah, poslal si mi sebe v človeški obliki, da sem te lahko slišala, kako me ljubiš, kako si tu vedno zame v vseh oblikah in povsod. Toliko solz v življenju, ker te ni, a zdaj razumem. Razumem, da povem in pokažem drugim, naj se ne odrekajo nečemu kar je znotraj njih.

Vsa kreacija v našem obstoju ki je, je tu za nas, da razvijemo tisti potencial v sebi, v katerem se počutimo šibke, ranjene, prizadete, te, ki so nam podarili starši. Vedno prepoznamo šibkosti in neprijetnosti staršev, a to je le odsev, ki ga sami nosimo ne za njih, zase, da prerasemo ali skupaj ali po njihovi smrti. Meni je bila podarjena ljubezen, sočutje ter da prepoznam vsako celico v sebi kot njega. Sem oče in sem mama, ki tvori "jaz sem" Nataša.

Zakaj bi torej bila žalostna? Ujeti in naučeni občutki v meni izginjajo v pomenu trpljenja. Tu sem z njim in kadarkoli si želim objema, je tu zame. V svetlobnem objemu, ki ga ni moč opisati. Program uma v čutvih se čuti kot težina, ne glede ali se čutiš srečnega ali nesrečnega. Tudi po smehu si kar naenkrat utrujen, sicer zadovoljen, a te hitro vrže v drugo stanje.

Stanje v katerem sem, dragi moj oče, si moj največji učitelj onkraj, dal si mi razlog, da sem lahko tudi v drugi dimenziji in sem lahko vedno s teboj. Hvala življenju, ki si mi ga dal, hvala ker SEM, da ljubim, TE Ljubim, ker se ljubim.

Hvala temu darilu za rojstni dan.